Otroci in razvoj jezika

Po Mariji Montessori jezik resnično nagovarja otroka. To čudovito bitje se pri štirih mesecih zave, da skrivnostna glasba, ki ga obdaja in se ga tako globoko dotika, prihaja iz ust človeka. Lahko opazimo, kako pazljivo dojenček opazuje ustnice človeka in poskuša posnemati njihovo gibanje. V starosti šestih mesecev že proizvaja prve zloge, govori „pa pa ma ma”, izgovori papa in mama. Otrok že postaja oseba, ki uporablja govorni mehanizem po svoji volji. Že pri desetih mesecih otrok ugotovi, da glasba, ki prihaja iz človeških ust ima nek pomen. Začenja razumevati, da jih izgovarjamo namenoma. Ko je otrok star eno leto, izgovori svojo prvo namerno besedo. Sicer še kar naprej čebelja, vendar to čebljanje počasi dobiva namen, kar je dokaz intelegence, ki se zaveda sama sebe. Otrok se vedno bolj zaveda, da se jezik nanaša in vpliva na njegovo okolico in otrokova zavestna želja, da bi ga obvladal se že poveča. V tem obdobju ima otrokov um veliko zamisli, ki bi jih rad posredoval okolice, pa jih zaradi pomanjkanja jezika ne more. Tukaj nastopijo prva razočaranja. Jezik se razvije spontano, kot naravna stvaritev. Njegov razvoj sledi ustaljenim zakonim, ki so enaki za vse otroke sveta. Različni otroci v določenem obdobju dosežejo enako stopnjo znanja jezika, ne glede na to ali je jezik preprost ali zapleten. Vsi otroci gredo skozi obdobje, ko najprej izgovarjajo zloge, potem cele besede in končno obvladajo vsa sintaktična in slovnična pravila. Vsi otroci znajo ločevati med moškim in ženskim spolom, uporabljajo ednino in množino, različne čase in naklone, predpone in obrazila. Čeprav je jezik zapleten in ima veliko izjem, se ga otrok, ki ga vsrkava, nauči kot celoto. Jezik se prenaša iz roda v rod. Vsi jeziki se lahko vsrkavajo z enako lahkoto in ne glede na to kako zapleteni so. Nobenemu otroku se ni težko naučiti maternega jezika, ker s svojim mehanizmom osvoji jezik kot celoto. Otrok, ki bi se rad izražal nujno potebuje učitelja, da bi zanj kar se da natančno oblikoval besede. Tukaj lahko veliko storimo doma. Z otroki se je v tem obdobju potrebno pogovarjati, jih vključevati v pogovor in jim omogočati, da poslušajo in sodelujejo v pogovoru odraslih. Izredno pomembno je, da damo otroku priložnost, da se nauči govoriti natančno in pravilno. Spoznati moramo, da se otrok slovnice nauči popolnoma sam. Torej ni razloga, da z njim ne bi govorili slovnično pravilno ali da mu ne bi pomagali pri oblikovanju glasov. Otrok ima sposobnost, da si jezik izgradi. Včasih je jezen prav zato, ker se trudi, da bi izgovoril pravo besedo, pa mu ne uspeva. Vendar ga niti razočaranje niti to, da ga ne razumemo ne ustavi. Otrok sprva potrebuje eno samo besedo, da bi izrazil misel. Strokovnjaki tem besedam rečejo zlite besede, to so besede, ki jih uporablja otrok posamezno, namesto celih stavkov. Otrok reče „ma-čerja", kar pomeni „mami, hočem večerjo”. Jezik ni edini otrokov dosežek do enega leta. Razvija smisel za red, ki izvira iz pristne otrokove potrebe. Ko preživlja dobo aktivne izgradnje svoje duševnosti, otrok pogosto čuti globok impulz, da bi vnesel red v tisto, kar je – glede na njegovo logiko nered. Če znamo razumeti njegov jezik, mu bomo pomagali, ga rešili tesnobe in pomirili njegov um. Po starosti dveh let in pol, ko se končuje pomembno obdobje človekove izgradnje, se začenja novo obdobje v organizaciji jezika, to obdobje traja do petega, šestega leta. V njem se otrok nauči veliko besed in izpili tvorbo stavkov. Čeprav so zunanje okoliščine pomembne, se otrokov jezik v tem obdobju zmeraj obogati. Belgijski psihologi so ugotovili, da ima otrok pri dveh letih in pol besedni zaklad dvestotih do tristotih besed, pri šestih pa jih pozna že na tisoče. Vse to se zgodi brez učitelja, kot spontana otrokova pridobitev. Tukaj imamo otroka, ki že zna dobro govoriti, ki pozna in uporablja pravila maternega jezika in ne more opisati nezavednega dela, ki mu je vse to omogočilo. Kljub vsemu pa ostaja on, človek, tisti, ki je ustvaril govor. Otrok naredi vse mogoče. Na njegovem delu sloni civilizacija, zato mu moramo nuditi pomoč, ki jo potrebuje. Otroku moramo biti na uslugo, tako, da mu ne bo treba hoditi samemu.

Vir: Srkajoči um; Maria Montessori

Besedni zaklad (Maria Montessori)

Haim G. Ginott (Besedni zaklad)

Sožitje v družini

 

Družina daje našim otrokom prvo izkušnjo življenja in dela v skupnosti. Celo znotraj nje razlik ne manjka. Kar  je komur všeč, drugega morebiti vznemirja. Za razvoj medsebojnega spoštovanja, sprejemanja in spoštovanja medsebojnih razlik je potrebnega veliko časa in potrpežljivosti. Toda s sprejemanjem naših razlik in učenjem, kako delati skupaj kot skupina, lahko odkrijemo veliko prijetnega, kar ponuja bivanje v družini.

Da bi bili dobri starši, potrebujemo neznansko veliko potrpežljivosti. Za otroke je čisto naravno, da nenehno izzivajo svoje starše. Ti si morajo prozadevati za potrpežljivost, ob tem, da nenehno doživljajo izzive, so preobremenjeni z odgovornostmi in pogosto utrujeni. Ne pravimo brez razloga, da je starševstvo najtežji poklic!

Je pa eden tistih, ki nam največ vrača. Kadar uvidimo, da v našem življenju ni nič pomembnejšega kakor to, da imamo radi svoje otroke in jim pomagamo odraščati v srečne, mirne, prijazne in odgovorne odrasle ljudi, je malce lažje. Še vedno kdaj izgubimo potrpežljivost, a si jo lahko znova pridobimo. Kdaj pa kdaj se svojim otrokom večkrat v enem dnevu opravičimo, ker smo z njimi nepotrpežljivi. Na srečo so resnično pripravljeni odpuščati. Mogoče niso zelo potrpežljivi, kadar si morajo zavezati čevlje ali čakati, da pridejo na vrsto, toda količina strpnosti, ki jo imajo od staršev, katerih srce je na pravem mestu in se trudijo po svojih najboljših močeh, je presenetljiva. Želimo si, da bi naši otroci postali sposobni mirno sprejemati vsakršne tegobe, na katere bodo naleteli v življenju, in se uspešno soočati z njimi.

Če v sebi najdemo in ohranjamo vedrost, ki jo potrebujemo, da bi bili z njimi potrpežljivi, lahko ustvarimo dom, v katerem so dnevna življenjska prizadevanja mogoče še obvladljiv izziv. Dom, v katerem nam strpnost do drugih omogoča, da se celo sredi vsakodnevne naglice lahko veselimo drug drugega zaradi majhnih, a pomembnih stvari, bo dal našim otrokom vzor, ki si ga bodo prizadevali doseči, ter moč, ki jo bodo morali črpati vse svoje življenje.

Dorothy L. Nolte, Rachel Harris,

Otroci so podoba svojih staršev

Umberto Maturana (Besedni zaklad)

Otroci in njihovi hišni ljubljenčki

Raziskava, ki je vključila več kot 1000 otrok je pokazala, da je vez med otrokom in njegovim ljubljenčkom pomemben del odraščanja v različnih socialnih in kulturnih okoljih. V raziskavi so upoštevali več hišnih ljubljenčkov kot so psi, mačke, zajci, hrčki, konji in ribe. Rezultati kažejo, da je najbolj priljubljen hišni ljubljenček pes, sledijo mu mačke. Raziskava ugotavlja, da 80% od 1000 otrok sprejema svojega ljubljenčka kot člana družine, polovica ga tretira kot prijatelja, tretjina otrok pa verjame, da hišni ljubljenčki razumejo njihova čustva in občutke.

V raziskavi so se ukvarjali tudi z vplivom ljubljenčkov na edince in ugotovili, da je ta navezanost najmočnejša. Močnejšo navezanost so opazili tudi pri mlajših bratcih in sestrcah.  Dr. Carri Westgarth, iz univerze v Liverpoolu pravi, da imajo otroci, ki odraščajo s hišnimi ljubljenčki boljši občutek odgovornosti in so bolj telesno aktivni. Hišni ljubljenčki imajo velik vpliv na socializacijo in čustveno zdravje odraščajočih otrok. Dr. Sandra McCune, sodelavka pri WALTHAM pravi, da igrajo hišni ljubljenčki odločilno vlogo v razvoju otroka, omogočijo mu hitrejšo socializacijo, močnejši občutek za  skrb in nego drugih.  Hišni ljubljenčki niso dobri samo za telesno aktivnost in občutek odgovornost, ampak tudi za razumevanje odnosov.

Zanimiva je tudi raziskava revije Pediatrics, ki pravi, da prisotnost hišnih ljubljenčkov (predvsem psa in muce) v hiši zamnjšuje možnost razvoja alergij in astme pri otrocih. Raziskava ugotavlja, da imajo dojenčki, ki odraščajo v domu, kjer je hišni ljubljenček 44% manj možnosti, da  dobijo vnetje ušesa in 29% manj možnosti, da so zdravljeni  z antibiotokom. Otroci, ki imajo pse so v 31% bolj zdravi v prvem letu življenja, tisti, ki imajo mačke pa 6%. Dr. Danielle Fisher pravi, da je vse več dokazov, da lahko izpostavljenost živalim v zgodnjem otrokovem obdobju utrdi imunski sistem. Raziskave kažejo, da pomagajo pomiriti hiperaktivne in agresivne otroke. 

Vez med otrokom in živaljo pa ima tudi druge pozitivne učinke v kasnejšem življenju: znižuje stres, znižuje krvni tlak, znižuje prag bolečine, znižuje holesterol, izboljšuje razpoloženje, pomaga pri socializaciji, preprečuje srčno kap, ščiti pred alergijami, izboljšuje imunski sistem in  pomaga pri razvoju ter zdravju otrok.

Hišni ljubljenčki otroke učijo odgovornosti in sočutja. Za razliko od staršev niso kritični in ne dajejo navodil ter ukazov. Zmeraj so ljubeči, njihova prisotnost pa otroku predstavlja tudi dodaten občutek varnosti.

BMC Veterinary Research

http://news.liv.ac.uk/

http://www.helpguide.org

http://www.womansday.com

Vincent Ryan (Besedni zaklad)

Sal Severe (Besedni zaklad)