nedelja, 25. avgust 2013

Ali je kaj trden most? (Otroške igre)


Denar ne osreči človeka

Neki reven kmet je delal metle in jih vozil prodajat na sejem. Vedno kadar se je peljal na vozu je veselo pel in vriskal.

Neki gospod ga je videl in si rekel: „Moj bog, ta revni kmet, ki metle vozi prodajat, je tako vesel, jaz pa ne, ko pa imam vsega dovolj in veliko denarja?”

Nekoč pa pokliče kmeta in ga vpraša: „Kako to, da ste tako veseli, vedno, kadar vas vidim lepo prepevate in vriskate?” „Veste, jaz se veselim, da bom imel nekaj denarja, ko bom prodal te svoje metle.” Nato reče gospod kmetu: „Tu imate lonček in notri je denar.”

Ko je gospod naslednič zagledal kmeta, ta ni več pel in vriskal. Opazoval ga je in si rekel: „Kako to, da več ne poje in vriska in je tako tiho?” Nato pokliče kmeta k sebi in ga vpraša: „Kako to, da niste več tako veseli, saj nič ne pojete in vriskate?”

„No vidite gospod, manjka mi samo še malo, da bi napolnil lonček z denarjem, ki ste mi ga dali. Pa premišljujem noč in dan, kako bi ga zaslužil, da bi ga do roba napolnil.”

Gospod reče kmetu: „Prinesite lonček k meni, da vam ga napolnim do roba.” Kmet prinese lonček in misli, da mu ga bo gospod napolnil. Ta pa mu lonček vzame in reče: „Imejte rajši svoje veselje kot pa moj denar.”

sobota, 24. avgust 2013

Otroci in denar


Predšolskim otrokom denar ne pomeni veliko, zanje je le zanimiva igrača, ki jo razvrščajo po velikosti, barvi in obliki. Denar dobi veljavo takrat, ko otroku damo možnost, da ga uporabi, ko pozna in razume pomen števil. V prvih razredih osnovne šole pa otrok že dobiva prve izkušnje, ki se tičejo denarja. Dandanes v veliko šolah ni več hranilnic, ki so predstavljale ta prvi stik, tako da morajo starši sami poskrbeti za varčevanje na transakcijskem računu, obisk v banki in pripravo hranilne knjižice(danes verjetno kartice in računa). Dogovorimo se z bančnimi uslužbenci, da si vzamejo čas in otroku stvari razložijo, to se jim zdi zelo pomembno in jim veliko pomeni. 

Običajno se začne varčevanje pri drobižu in z denarjem, ki ga otroci dobijo v dar. Drobiž se počasi nabira v hranilniku in lahko kaj kmalu iz njega nastane kar velika vsota. Slej ko prej pa moramo kot straši razmišljati o žepnini. Strokovna mnenja tukaj so deljena, nekateri menijo, da mora otrok priti do denarja s preprostimi deli, drugi pa pravijo, da jim nekaj denarja pripada, saj so enakovredni člani družine. Otrokom vsekakor ne smemo plačevati za pospravljanje sobe in odnašanje smeti - njegove obveznosti v družini. Žepnina in denar ne sme biti sredstvo za nagrajevanje in kaznovanje. Materialne stvari naj ne bi bile motivacija otrok. Še posebej to velja za mlajše otroke, ki jih je moč motivirati na mnogo načinov. Otroci in starši se moramo truditi za določene stvari in dobre odnose zaradi nas samih, ne pa zaradi denarja. Otroci, ki bodo merili svojo pridnost z višino žepnine, bodo z denarjem merili tudi vrednost ljudi. Denar jim bo postal statusni simbol (toliko veljaš, kot imaš...) prave vrednote, pa se bodo izgubile. Enako velja tudi za nagrajevanje dosežkov v šoli. Ne uporabljajmo denarja kot sredstva za kupovanje naklonjenosti in ljubezni naših otrok. Denar je že tako prevečkrat vzrok prepirov, pretepov in sredstvo manipuliranja.

Ko otrok dobi denar, mu moramo biti nevsiljivi menedžerji. Če bo takoj vse zapravil mu ne pridigajmo, kajti edino tako se bo naučil, da denarja nekaj časa ne bo. Svetujmo mu, naj določeno vsoto denarja prihrani in ga kasneje porabi za kak večji nakup (kolo, smuči, računalnik). Otok pa naj ima nekaj denarja, tako da ima občutek, da sam odloča o svojem denarju in da lahko kupi kakšno stvar, ne da bi za to moral odgovarjati staršem. V dogajanje posezimo takrat, kadar vidimo da je nakup neprimeren in da lahko ogrozi samega sebe, moralo ali koga drugega. Otroku pomagajmo gospodariti z denarjem, manjšim otrokom lahko pripravimo prazne ovojnice in v njih shrani napisane želje in denar. Če ga v kakšni ovojnici prehitro zmanjka, mu ga ne napolnimo prehitro, izkušnje bodo otroka naučile, da bo naslednjič bolj previden pri zapravljanju.

Sami pa moramo biti otroku tudi za zgled, zato ne zamujajmo pri plačevanju mesečnih obveznosti, ne trošimo denarja brez potrebe, ne izkoriščajmo kreditnih kartic in ne zadolžujmo se iz meseca v mesec. Ko so starejši jih uvedimo v družinske finance in jim razložimo kako razdelimo denar preko celega meseca, kako se plačujejo položnice in katere obveznosti vse imamo.

Umetnost ravnanja z denarjem obsega tri veščine – varčevanje, trošenje in dajanje. Kot starši si želimo, da bi otroci obvladali vse tri. Z varčevanjem otroci nimajo težav, potrebna je želja in nekdo, ki jim bo občasno dal nekaj denarja. V današnjih časih, ko se veliko družin prebija iz meseca v mesec je težko razmišljati o dajanju, saj vsak potrebuje denar. Pa vendar so ljudje, ki se znajdejo v stiski in je treba vsak dan bolj razmišljati o tem, da bomo znali dajati. To je veščina, ki nas bo v prihodnosti še velikokrat nagradila. Otroke lahko naučimo darovanja v dobrodelne namene le, če jim bomo sami dober zgled. Razložimo jim o ljudeh, ki trpijo pomanjkanje ali so se kako drugače znašli v stiski. Otroci naj se sami odločijo, na kakšen način bodo darovali in komu. Mogoče ob začetku leta podari nekaj potrebščin in kak zvezek, lahko skupaj zbirate zamaške, vržete kak evro v skrinjico za dobrodelne namene, pokličete telefonsko številko dobrodelne akcije, skupaj kot družina zbirate denar in ga nakažete... možnosti je veliko. Ko bo otrokom podarjanje prišlo v navado, bodo spoznali, da ni toliko važno, komu in koliko podarimo, ampak je pomemben tisti dober občutek, ki nas prevzame ob darovanju. Že zaradi njega se splača potruditi. Ravnanje z denarjem pomemben del vzgoje otrok. To pri otrocih razvije občutek odgovornosti in jih pripravi na samostojno življenje.

Vir: Damjana Šmid; O planicah, mozoljih in ljubezni

sreda, 21. avgust 2013

Lisa O. Engelhardt (Besedni zaklad)


Otroci in njihovi očetje


Razlaga očetovstva in njegova vloga se je v zadnjih letih zelo spremenila. Oče je unikatna oseba, ki se v moškem rodi skupaj z otrokom. Starševskega poklica in očetovstva se naučimo iz izkušenj, ki so prelpetene z vzorci našega odraščanja. Vsekakor pa je očetovstvo v veliki meri vezano na materinstvo, partnerko in družinske odnose. V starševski vlogi oče in mati osebnostno rasteta, se spreminjata, hkrati pa se spreminja tudi njun odnos in njuna zveza. Veljalo je, da očetova podoba zavzema skromno, nejasno mesto ob materinskem svetu ženske, h kateri se zatečemo, ko nam ne preostane drugega (celo v starosti in osamljenosti), vendar ima oče zelo pomembno vlogo. Polovico vsakega novonastalega življenja predstavlja oče, zato je njegova vloga – fizična in psihična prisotnost – izredno pomembna pri zdravem in kvalitetnem razvoju otroka. Nova vloga očetovstva se kaže v aktivnejši vlogi  v družini, ki se začne že z novorojenčkom. Danes se očetje dosti bolj vključujejo v nosečnosti in pri rojstvu otroka. Šola za bodoče starše jih vljuči v veliki meri in tako je sodelovanje očeta pri porodu postalo že redna praksa. Čeprav ima oče ob rojstvu devet mesecev „zaostanka”, lahko z aktivno vlogo v življenju novorojenčka naveže pristen stik in sodeluje v polni meri z nego, previjanjem, podiranjem kupčka, saj se mu bo to v naslednjih letih otrokovega življenja obrestovalo. Kot sem zapisal v drugem prispevku imajo otroci, s katerimi so se očetje veliko družili v povprečju višji inteligenčni kvocient od vrstnikov, ki te sreče niso imeli. Imajo tudi bolj razvit smisel za humor in višjo stopnjo samozavesti.

Raziskava iz leta 2004, ki so jo po naročilu Urada za enake možnosti, naredili na Fakulteti za družbene vede, je pokazala, da slovenski očetje povezujejo aktivno očetovstvo s prijetnimi opravili, kot je nega in igra z otroci, veliko manj pa so moški vključeni v ostalo družinsko (še posebej gospodinjsko) delo. Raziskava je pokazala, da se tistim očetom, ki se zdi popolnoma samoumevno, da partnerja enakovredno prispevata k finančnemu blagostanju družine, to ne zdi samoumevno pri razdelitvi del v družini. Medtem, ko so se ženske participirale in prevzele tudi finančno breme družine, moški le počasi prevzemajo dela, ki so sicer tipizirane za ženske. Minili so časi, ko je bila vzgoja in nega otrok samo materino delo. Delitev dela se je spremenila in porazdelila ter postala precej odvisna od dobre medsebojne komunikacije. Veliko je na razmereja v družini vplivala tudi sodobna družba, zahtevni pogoji dela, dolgi delovniki in daljša delovna odsotnost od doma. Službeni urniki že dolgo niso tako redni in ustaljeni kot so bili. Tudi države se v zadnjem času zavedajo spremenjenih okoliščin in skušajo očetu zagotoviti mesto v vzgoji in negi otroka skozi različne odločitve na tem področju, kot je recimo podaljšanje očetovskega dopusta. Moški mora biti enakovreden starš, ki svojega otroka pozna. Spozna ga pa samo skozi participacijo v negi in vzgoji. Več časa preživi s svojim otrokom, bolj ga pozna in lažje ga vodi, vzgaja in skrbi zanj. Razlika med spoloma še vedno obstaja. Mati in oče se morata nujno dopolnjevati in vzpostaviti komplementarnost, znotraj katere bosta oba enako prisotna. Vendar pa se morata prisotnost moškega in prisotnost ženske razlikovati. Odnos, ki ga ima oče s svojim otrokom, se prepleta s številnimi dejanji, zahtevami in telesnim stikom iz odnosa z njegovim očetom. Otrokovo rojstvo obudi v življenje ostanek mreže, stkane iz živih odnosov. Mladi oče se spet spominja sebe, kot majhnega otroka ob svojem očetu in zrcali vse svoje izkušnje v svoj odnos z otrokom. Otrokovo rojstvo napotuje očeta v prihodnost in v preteklost, k ostankom preteklosti, ki so prepleteni z otrokovo prihodnostjo. Heraklit je rekel: „ko moški postane oče, postane sam sebi sin.”

Vir: Jacques Arenes; Je oče še del družine?, www.tolovaj.com

nedelja, 11. avgust 2013

Otroci in pozitivna samopodoba


Samopodoba je odnos do samega sebe ali celota predstav, stališč, potez, lastnosti, mnenj in drugih psihičnih vsebin, ki jih pripisujemo sami sebi. Je vse tisto, kar mislimo o sebi, o svojih lastnostih, o svojem telesu, o svojih uspehih in neuspehih, pozitivnih in negativnih lastnostih. Samopodoba je to, kako vidimo sami sebe, kaj si mislimo o sami sebi in kako mislimo, da nas vidijo drugi. Pozitivna samopodoba pomeni, da znamo sprejeti sebe s vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Otroci z zdravo samopodobo se spoštujejo, obvladajo svoje vedenje in zaupajo svojim odločitvam. Takšni otroci pričakujejo uspeh v življenju, so samozavestni in se v svoji koži dobro počutijo. Prenesejo tudi konstruktivno kritiko. Redko ali nikoli ne boste srečali otroka  z dobrim mnenjem o sebi in slabim obnašanjem.  Otroci s slabo samopodobo nimajo dovolj spoštovanja in so negotovi glede svojih odločitev in dejanj. Pogosto imajo težave pri učenju, počutijo se negotove, manjka jim vztrajnosti. Preobčutljivi so za mnenja drugih in velikokrat za neuspeh krivijo druge. Otroci s slabo samopodobo vidijo svet kot nekaj, česar se je treba bati, vanj ne zaupajo, počutijo se nevredne in nepomembne, prav zato pričakujejo neuspeh in se tako tudi vedejo. Nehajo se truditi. Za njih je takrat najvarnejši način, da se izognejo neuspehu in zadregi tako, da se ne udeležujejo. Ne poskušati je bolje, kot potruditi se in nato vseeno doživeti neuspeh. V času odraščanja se pomen samopodobe veča. Otrokom, predvsem najstnikom je pomembno, kaj si drugi mislijo o njih. Mladostniki s pozitivno samopodobo imajo močnejši občutek lastne vrednosti in se zato lažje upirajo pritisku vrstnikov. Ker se imajo radi in zaupajo v sebe, se manj bojijo, da jih drugi ne bi imeli radi.

Otroku morate pokazati, da je pomembna oseba, tako, da z njim ravnate s spoštovanjem. Otroke morate sprejeti takšne kot so. To ne pomeni, da morate imeti radi njihovo grdo vedenje, radi jih imejte, kljub njihovem grdem vedenju. „Rad te imam, ni pa mi všeč, kar si storil” je sporočilo, ki otroku pove, da ga imate radi, ne marate pa njegovega grdega vedenja. Otroke je potrebno naučiti, da je trud bistven za uspeh, da se vztrajnost izplača in obrestuje. Spodbujajte svoje otroke in videli bodo, da verjamete vanje in jim zaupate. Spodbujanje bo otrokom pomagalo, da se samozavestneje  soočijo z različnimi situacijami. Ne delajte reči, ki jih vaši otroci lahko naredijo sami in ne bodite preveč zaščitniški. Naučite otroke, da s svojimi dobrimi lastnostmi sprejmejo tudi slabe lastnosti. Pojasnite jim, da ima vsakdo dobre in slabe lastnosti. Naučite svoje otroke premagovati razočaranja, saj so le-ta del življenja in jih doživljamo prav vsi. Naučite otroke, da znajo razočaranje sprejeti, vendar ga naj ne jemljejo tragično. Kadarkoli občutek lastne vrednosti zaupamo nekomu drugemu, tvegamo, da bomo prizadeti. Korenine pozitivne samopodobe morajo rasti globoko v nas. Čudovito je, če smo ljubljeni. Tega ne moremo zanikati. Naučite otroke, da cenijo razloge za življenje. Razloge za odnose, za šolanje, za delo. Naučite jih videti tudi druge možnosti.

Pri graditvi pozitivne samopodobe svojih otrok morate imeti aktivno vlogo. Nudite jim spodbudo in podporo. Kadarkoli je mogoče, dajte otrokom pozitivna sporočila. Povejte jim, da je v njihovi moči, da se lepo vedejo. Naučite jih, da postanejo samozavestni. Verjamite v svoje otroke in naučili se bodo verjeti vase.


Vir: Dr. Sal Severe; Ljubezen ni dovolj

sreda, 7. avgust 2013

Slovenski otroci in internet


Pričujoča raziskava predstavlja začetne ugotovitve iz edinstvene raziskave EU Kids Online, zastavljene in izvedene v skladu s strogimi standardi mreže EU Kids Online. Financirana je bila s strani programa Evropske komisije za varnejši internet, z namenom izboljšave baze dokazov za politike, povezane z varnostjo na internetu.

Spomladi in poleti 2010 so bile v 25-ih evropskih državah opravljene ankete na slučajnem stratificiranem vzorcu 25.142 otrok, starih od 9 do 16 let, ki uporabljajo internet, ter z enim od njihovih staršev. Raziskava je proučevala naslednja tveganja na internetu: pornografija, ustrahovanje, prejemanje sporočil s spolno vsebino, stiki z ljudmi, doslej nepoznanimi v živo, offline srečanja z online poznanstvi, potencialno škodljive uporabniške vsebine in zloraba osebnih podatkov.

Izraz ‘otroci’ se tukaj nanaša na otroke, ki uporabljajo internet, stare od 9 do 16 let, ki prihajajo iz cele Evrope. ‘Uporabljati internet’ se nanaša na vse naprave, ki jih lahko otroci uporabijo za dostop do interneta, in vse kraje, koder lahko dostopajo do interneta.

Slovenski otroci in internet

Raziskava je pokazala, da nekaj več kot 74% slovenskih otrok uporablja internet vsak dan ali skoraj vsak dan. Uporaba se s starostjo povečuje. V povprečju na internetu preživijo 99 minut na dan. Tisti, stari od 9 do 10 let, na internetu preživijo približno 1 uro na dan. Skoraj 60% otrok internet uporablja v svoji sobi ali v katerem drugem zasebnem prostoru.

Otroci internet uporabljajo za različne aktivnosti. Za šolske potrebe je internet v zadnjem mesecu uporabljalo 65% otrok, 85% je v zadnjem mesecu gledalo video izseke (npr. na spletni strani YouTube), 52% je na internetu objavilo slike, videe ali glasbo. Spletno pošto je v zadnjem mesecu uporabljalo skoraj 70% otrok.

Uporaba spletnih socialnih omrežji (npr. Facebook, MySpace ...) je med slovenskimi otroci precej razširjena. Okoli 76% slovenskih otrok ima na spletnih socialnih omrežjih svoj profil. Med tistimi, starimi od 9 do 10 let, je takih 47%, med tistimi, ki so stari od 11 do 12 let, 67%, svoj profil ima tudi 89% tistih, ki so stari od 13 do14 let in skoraj 92% tistih, ki so stari od 15 do16 let.

Malo manj kot polovica otrok ima na svojem profilu več kot 50 stikov. Javni profil ima 22% otrok, okoli 43% otrok pa ima zaseben profil, kar pomeni, da ga lahko vidijo zgolj prijatelji/stiki. Približno 18% otrok s profilom na spletnem socialnem omrežju ima na njemu med drugim objavljeno tudi svojo telefonsko številko ali domač naslov.

26% otrok je imelo stik/ so komunicirali z osebami, ki jih v živo prej niso poznali. Med tistimi, starimi od 11 do 12 let, je bilo takih 20%, med otroci, starimi od 13 do 14 let, okoli 24%, med tistimi, starimi od 15 do16 let, pa je na spletu stik z eznanci imelo 29%.

43% slovenskih otrok se je že kdaj sestalo z osebo, ki je predhodno niso poznali v živo. 23% teh otrok se je v preteklem letu sestalo s 5 osebami ali več. Najpogosteje so otroci osebe, s katerimi so se sestali, spoznali prek spletnih socialnih omrežji. Pri 42% je šlo za starejšega najstnika (mlajšega od 20 let), ostali pa so se sestali z vrstniki.

Delež otrok, ki so se sestali z neznancem, je dokaj visok, izkazalo pa se je, da je velika večina, skoraj 86% otrok, nekomu povedala o svoji nameri. V večini so o tem obvestili vrstnike, 29% otrok je na srečanje nekdo spremljal.

Nekateri otroci imajo s srečanji slabe izkušnje. 67% otrok je namrečpovedalo, da jim je oseba, s katero so se srečali, rekla nekaj žaljivega/bolečega, 66% od teh je to dokaj do zelo razburilo. 80% se je o tem pogovorilo s svojimi vrstniki.

Rezultati so pokazali, da je kar 83% otrok je prepričanih, da znajo najti informacije o tem, kako varno uporabljati internet. Nastavitve zasebnosti na spletnih straneh mreženja zna spremeniti 79% otrok. To zna storiti 56% najmlajši, starih od 9 do12 let. Enak delež jih zna prav tako izbrisati zgodovino brskanja

Izkazalo se je, da večina staršev ni pretirano zaskrbljena zaradi otrokove uporabe interneta in možnosti, da z njim tam v stik stopi neznanec. Takšnih je nekaj manj kot 22% staršev. Prav tako je zgolj četrtina staršev pravi, da jih skrbi, da bi otrok videl neprimerne vsebine na internetu.

Okoli 67% staršev se z otrokom pogovarja o tem, kaj le ta počne na spletu. 59% staršev je v času, ko otrok uporablja nternet, nekje v bližini, ob otroku v času uporabe sedi 22% staršev. Večkot polovica staršev je svojem otrokusvetovala, kako varno uporabljati internet in kako naj se obnaša do drugih ljudi na spletu.

Večinoma starši ne omejujejo otrokove aktivnosti na internetu.70% staršev dovoljuje, da otrok uporablja program za takojšnje sporočanje (MSN...) kadar hoče, 12% pa dejavnost nadzirajo oziroma mora otrok dobiti dovoljenje za uporabo. Prav tako starši ne omejujejo gledanja video izsekov ter snemanja filmov in glasbe. Otroci na internetu ne smejo deliti svojih osebnih informacij, takih je 54%, pol manj (26%) staršev pa otrokom prepoveduje izmenjavo slik, videov in glasbe z drugimi.

Velika večina staršev ne uporablja zaščitnih mehanizmov. Tako programsko opremo za sledenje spletnih strani, ki jih otrok obišče, uporablja 9,4% staršev, storitev, ki omejuje čas, ki ga otrok preživi na internetu 8,6% in programsko opremo za filtriranje ali preprečevanje nekaterih spletnih strani 13,7% staršev.

Vir: Ólafsson, Kjartan, Livingstone, Sonia and Haddon, Leslie (2013) Children’s use of online technologies in Europe : a review of the European evidence base. EU Kids Online, EU Kids Online Network, London, UK.

torek, 6. avgust 2013

Otroški nasveti za starše




NE RAZVAJAJTE ME. Dobro vem, da ne morem imeti vsega, kar si želim. Samo preizkušam vas.

NE BOJTE SE BITI STROGI. To mi je všeč. Tako vem, kaj smem in česa ne.

NE BODITE GROBI Z MANO. Sicer bom mislil, da se samo s silo kaj doseže. Rad bom upošteval nasvet.

NE BODITE NEDOSLEDNI. Zaradi tega sem negotov in se izogibam vsaki obveznosti.

NE NASEDAJTE MOJIM PROVOKACIJAM. Kadar govorim in delam vse zato, da vas razžalostim. Na ta način bi lahko dosegel kakšno zmago.

NE BODITE ŽALOSTNI, KADAR VAM REČEM, DA VAS SOVRAŽIM. Ne mislim resno, želim samo, da bi vam bilo žal za tisto, kar ste naredili.

NE PODCENJUJTE ME. Zaradi tega bom igral "velikega šefa".

NE DELAJTE STVARI, KI JIH LAHKO OPRAVIM SAM. Zaradi tega se počutim kot dojenček, utegnil bi vas imeti za svoje služabnike.

NAJ MOJE RAZVADE NE PRITEGNEJO VAŠE POZORNOSTI. To me samo spodbuja, da nadaljujem z njimi.

NE OPOZARJAJTE ME PRED DRUGIMI. Bolj pazljiv bom, če se boste z menoj pogovorili na štiri oči.

NE RAZPRAVLJAJTE O MOJEM OBNAŠANJU MED PREPIROM. Takrat slabo slišim in mi ni do sodelovanja. Naredite, kar mislite, da je vredu, toda pogovorimo se kasneje v miru.

NE PRIDIGAJTE MI. Bili bi presenečeni, če bi vedeli, kako dobro vem, kaj je prav in kaj narobe. Sicer pa NE PRIDIGAJTE MI KAR NAPREJ, naredil se bom gluhega.

NE DAJAJTE MI OBČUTKA, DA SO MOJE NAPAKE GREHI. Moram se naučiti delati napake, ne da bi pri tem občutil krivdo.

NE ZAHTEVAJTE VEDNO POJASNIL ZA MOJE OBNAŠANJE. Včasih res ne vem, zakaj sem kaj storil.

NE PRECENJUJTE ME. Če me je strah posledic, se utegnem zlagati.

NE POZABITE, DA RAD TUDI EKSPREMENTIRAM. Tako se učim, vas pa prosim, da ste potrpežljivi.

NE VARUJETE ME PRED POSLEDICAMI. Ob izkušnjah se učim.

NE ZAVRAČAJTE ME, KO ŽELIM ODGOVORE NA VPRAŠANJA. Zato bom moral spraševati in poiskati informacije drugje.

NE GOVORITE MI, DA STE IDEALNI IN NEZMOTLJIVI. S takšnimi je tako težko živeti.

NE SILTE ME. S siljenjem me samo učite, da zmaguje moč! Rajši me vodite!

NE SPREMINJAJTE SVOJIH ODLOČITEV. To me samo zmede.

NE DVOMITE O MOJI POŠTENOSTI. V strahu se bom zlagal!

NAJ VAM NE BO POD ČASTJO, ČE SE MI KDAJ OPRAVIČITE. Pristno opravičilo ogreje moja čustva do vas!

NE SKRBITE, ČE PREŽIVIMO MALO ČASA SKUPAJ. Važno je, kako ga preživimo. Ne pozabite, da ne morem odrasti brez razumevanja in podpore. Graja mi nikoli ne uide, zaslužena hvala pa.

BODITE MOJI PRIJATELJI. Pa bom tudi jaz vaš. Učite me z zgledom, ne s kritiko.

IN POLEG VSEGA: imam vas rad. Imejte tudi vi mene!


Jean Paul Sartre (Besedni zaklad)


sobota, 3. avgust 2013

Kaj lahko storimo starši glede igre


Joseph Childton Pearce pravi:  "Otrok se ne more naučiti igrati, če se starši ne igrajo z njim. Igra … je velikanski ustvarjalni potencial, skrit v vsakem otroku, ki … se nikoli ne razvije, če ga starši ne spodbudijo s svojim zgledom." Igra je najbolj prvinski izraz otrokove prirojene genialnosti in predstavlja bistvo mnogih najplemenitejših prizadevanj človeštva. Igra, kot naravni in spontani pojav počasi izginja, saj se nestrukturirane  vrste spontane otroške igre umikajo bolj nadzorovanim oblikam prostega časa. Otroci izgubljajo stik s svojo notranjo potrebo po ustvarjalni izrabi prostega časa, kar slabo vpliva na njihovo družabno, čustveno in intelektualno življenje, pa tudi na usodo človeške vrste nasploh. Igra je velik del socializacije vsakega otroka. Kako lahko kot starši pomagamo pri otroški igri?

Razvijamo svojo lastno igrivost
Otrok prek našega zgleda zasluti, za kaj pri igri gre, zato moramo biti v prvi vrsti sami igrivi. Predstavljati si moramo sebe kot tri ali štiriletnike, vzeti si moramo odmor in se sami posvetiti svobodni igri. Slikajmo s prstnimi barvami, tekajmo po gozdu, ustvarjajmo iz plastelina, skladajmo pesmice, ugasnimo luči in zaplešimo. Takšna in podobna doživetja raztopijo predsodke (ki jih je veliko), kako naj se obnaša odrasel človek, in osvobodijo ustvarjalne energije, ki jih lahko potem izkoristimo pri igranju z otroki.

Opazujmo otroke pri igri
Otroci v svoje nestrukturirane igre vključujejo široko paleto tem, med drugim tiste, izposojene iz otroške književnosti, medijev, od sošolcev in iz drugih virov. Te teme pokrivajo množico področij: igranje družinskih vlog, junake in razbojnike, vesoljska potovanja, basni, filme s pošastmi, vojne igre, modne revije in druge. Če ne razmemo otroškega igralnega besednjaka, se bomo težko vključili v igro. Povprašajte svoje otroke o pravilih in poteku igre, ki se jo igrajo, da se jim bomo lahko pridružili v skladu z njihovimi predstavami.

Sprijaznimo se z neredom in bučnostjo
Razen, če vidimo, da otroci povzročajo škodo, sprostimo svoje običajne omejitve glede razgrajanja, razmetanosti stanovanja, glasnosti in drugih starševskih strašil. Igra je čas za spontanost, zato moramo otrokom dovoliti malo razgrajanja, če ga potrebujejo. Znebimo se predsodkov, spustimo se na vse štiri mukajmo po kravje ali pa se kot dirkalni avto spustimo čez sobo – otroci bodo navdušeni. Že pred začetkom pa razložimo kratka in jasna navodila ter pogoje, da igra ne bo prešla v kaos.

V igro vključujmo novosti
Potem ko se že znamo naravno vključiti v otroško igro, lahko postopno dodajamo novosti, ki bodo popestrile dogajanje. Takšne preobrazbe v igri povzročijo, da otroki razširijo ustaljen niz pravil in uvedejo nova. Pričnimo z razmeroma majhnimi spremembami in jih kasneje nadgradimo. Pomembno je, da vemo, da se lahko z otrokom igramo v katerikoli starosti. Starejši otroci imajo sicer rajši bolj strukturirane igre in dejavnosti, vendar bodo še vedno uživali, če jim bom dodelili vlogo v skeču ali jih povabili k reševanju zapletenega rebusa.

Ponudimo otrokom dovolj igrač iz vseh pomembnih skupin
Potrebno je poiskati ravnovesje med AKTIVNIMI igačami (kolebnica, rolerji, sanje, skiro, jojo) in USTVARJALNIMI igračami (modelirna glina in plastelin, tolkalni inštrumenti, lutke) ter VZGOJNIMI igračami (družabne igre, sestavljanke, magneti, globus). Otroci nas bodo pri teh igrah velikokrat potrebovali, predvsem da jim razložimo pravila, jih naučimo določene spretnosti ali samo, da smo jim partner v igri. Pomembno je da otrokom izberemo igrače, ki so dobro oblikovane, varne, trpežne in primerne otrokovi starosti. Kvalitetna igrača bo več let skrbela za veselje otrok in jim obogatila neštete ure. NEDEFINIRANIM igračam dajmo prednost, saj je preprosta lutka boljša od punčke, ki s pomočjo tehnologije govori in obvlada vse sama. Izogibajmo se igrač, ki naredijo vse namesto otroka. 

Mararet Lowenfeld pravi, da je igra nujni korak na poti od nezrelosti do čustvene zrelosti. Vsakdo, ki v otroštvu niimel priložnosti za igro, jih bo kot odrasel človek še vedno iskal.

Vir: Thomas Armstrong; Prebudite genija v svojem otroku

A.S. Neill (Besedni zaklad)


petek, 2. avgust 2013

Razvoj sposobnosti otrok

Kot starši moramo skrbeti za zdrav razvoj otrok. Otrokom moramo zagotoviti ljubeče in spodbudno okolje, ki mu daje občutek zaupanja, ugodja, pomembnosti in prispeva k oblikovanju pozitivne samopodobe. Dobro je poznati zmožnosti otrok v določenem obdobju, tukaj so podrobneje opisane do šestega leta starosti. V grafu pa lahko vidite tudi razvoj več sposobnosti do višjih razredov osnovne šole. Sposobnost koncentracije in ohranjanja pozornosti se z razvojem povečujeta. Domišljija otrok v obdobju prvega vzgojno izobraževalnega obdobja je v rahlem upadu, prav tako tudi motivacija in emocije. Zato pa se pri otrocih povečujejo spominske sposobnosti, sposobnost natančnega in usmerjenega opazovanja ter motorične sposobnosti. Pri vsakem posamezniku so možna odstopanja v značilnostih, vendar v povprečju pri otrocih razvoj poteka približno tako: 

STAROST
OTROKA

GIBANJE
GOVOR
ZAZNAVANJE
in
INTELEKTUALNE
SPOSOBNOSTI

SOCIALNI RAZVOJ
1 leto
Otrok se obača, ob opori hodi. V roki zna držati predmete. Žlico drži samostojno in strese vse manj hrane.
Otrok razume osnovne besede in jih nekaj tudi izgovori. Izpolnjuje preproste naloge (ne, pridi). Posluša in oponaša zvoke iz okolice, imitira glasove.
Otrok prepoznava predmete iz svoje okolice, najde skriti
predmet in izroči predmet na zahtevo. V ospredju je učenje s poskusi in napakami.
Otrok ob pomoči odraslega pije iz skodelice, žveči hrano in
pomaga pri oblačenju.
Oponaša preprosta dejanja, na prepoved se
odzove s prekinitvijo dejavnosti. Pokaže s prstom v želeno smer.
Ne odziva se na čustvene dražljaje iz okolice.
2 leti
Otrok samostojno hodi, zna teči, a se ne zna hitro obračati ali ustaviti, začne dojemati ritem, brez opore pobere predmet iz tal, po
stopnicah se spušča ob opori.
Meče in pobira predmete, niza kroglice na nit, gradi stolp iz kock, riše spiralne čačke, žogo lovi nespretno.
Otrok na zahtevo
izgovori svoje ime in
odgovarja na vprašanja,
ki se tičejo njega.

Otrok obrne narobe obrnjeno slikanico in si  jo ogleduje. Imenuje eno barvo in oceni vir zvoka
iz drugega prostora. Obvladuje preproste ovire, na zahtevo pokaže pet delov telesa.
Združuje identične
oblike in barve v
skupine.

Otrok zna sleči oblačila
in zapeti zadrgo. Pije iz
skodelice in je ponoči
pretežno suh. Igra se ob
vrstnikih, občasno jim
pokaže ali da igračo.
Začne ga zanimati
skupinska igra, značilna
sta kljubovalnost in trma
ter ljubosumje.

3 leta
Po stopnicah se spušča brez opore, sonožno poskakuje, hodi po prstih in peti, naprej in nazaj, teče stabilno in hitro, nekaj sekund lahko stoji na eni nogi. Zna voziti tricikel. Gnete, nenatančno reže s škarjami, zlaga kocke v niz, oponaša risanje kroga, vodoravne in navpične črte, razporedi tri like v okvirčke, riše z vodenimi barvicami. Zna jesti z vilico.

Otrok o sebi govori v tretji osebi. Zaključi zadnji zlog ali besedo znane pesmi. Razume predloge NA, V, ZRAVEN. Pripoveduje svoja doživetja, uporablja zaimke in množino, razume in odgovarja na vprašanja.

Otrok prepozna sebe na fotografiji in opazi
drobne podrobnosti,
prepozna knjigo po
platnici. Razlikuje
hladno od toplega,
prepozna največje in
najdaljše. Like
zaporedja po obliki in
razvršča okrogle
ploščice po barvi ali
velikosti. Opaža količino malo: veliko. Pogosta je simbolna igra, igra pretvarjanja in igra vlog.

Otrok pozna svoje ime, starost, spol. Otrok krajši čas ostane z znano osebo, oblači posamezna oblačila (
nogavice, hlačke, copate). Igra se po lastni iniciativi in uživa, ko lahko pomaga odraslim. Pridruži se skupinski vodeni igri, pospravi igračke. Če ga oejujemo, dobi napade besa.

4 leta
Otrok koraka v ritmu glasbe, hodi po ravni črti z eno nogo pred drugo, sestopa po stopnicah, skoči z druge stopnice, preskoči oviro, pleza, v teku brcne žogo. Poskuša
narisati človeka »glavonožca«,
preriše kvadrat in črke. Otrok je samostojen pri umivanju in oblačenju.

Otrok ima dolge
samogovore, popolne povedi, razumljiv govor.
Postavlja vprašanja, ubesedi dogajanje in opisuje dejanja na sliki.

Razlikuje in prepoznava
zvoke in glasove. Razvršča po barvi, obliki
ali velikosti. Opazi manjkajoče podrobnosti
na risbi. Sestavi sestavljanko iz 12 delov,
prepoznava predmete
po otipu brez gledanja.
Nadaljuje nedokončano
zaporedje.

Otrok nadzoruje
izločanje, vendar
potrebuje pomoč pri higieni. Začenja
sprejemati preprosta
pravila igre, kooperativna igra z vrstniki in prve simpatije.
Pojavijo se čustva
sramu, zavisti, upanja in ponosa ter prvi estetski
občutki.

5 let
Otrok teče in pri teku menja smer,
poskakuje po eni nogi, stoji na
prstih, skače s kolebnico, z obema
rokama ujame majhno žogo.
Shematsko nariše človeka, podobe
na risbah so prepoznavne, reže s
škarjami.

Otrok pripoveduje kratke zgodbe, pripoveduje
zgodbo ob risbah,
prepoznava nekatere črke abecede. Odgovarja na preprosta vprašanja in postavlja vprašanja »kdaj zakaj, kako?«. Razume predloge za in pred.

Vid je popolnoma razvit,
prepozna izvor bolečine.
Sestavi sliko iz štirih
delov, orientira se v
času, opazi in razlikuje
podobnosti in razlike.

Otrok se rad igra z
vrstniki istega spola.
Zanima se za spolne
organe, možno je
samozadovoljevanje.
Popolnoma obvladuje
izločanje. Strah ga je
teme in domišljijskih bitij.

6 let
Otrok vozi kolo, sonožno
poskakuje kolebnico, ujame in v smeri vrže žogo. Reže in lepi preproste like, porablja šilček, zabija s kladivom, navija nit na tulec, je popolnoma samostojen pri oblačenju zaveže vezalke s pentljo.

Otrok govori pravilno in razločno, izgovarja vse
glasove, po poslušanju obnovi kratko zgodbo. Sprašuje po pomenu
besed.

Ostrina vida je skoraj
enaka kot pri odraslih,
razvita je sposobnost
zaznavanja razlik med
podobnimi slikami. Ve
katera je leva in desna
roka, navaja razlike med predmeti. Izvrši 3 naloge, ki mu jih zastavimo hkrati, razvršča logične naloge po velikosti, obliki, barvi.

Otrok ima svoje
najljubše prijatelje,
upošteva pravila pri igri. Razvito ima empatijo in kaže zaščitniško vedenje. Razvit ima strah za realne dogodke in pred nadnaravnimi
bitji. Lahko mu zaupamo manjšo vsoto denarja in ga učimo ravnanja z
denarjem.



Vir tabele: Razvojni koraki: pregled osnovnih značilnosti otrokovega razvoja od rojstva do sedmega leta/ Ivan IvićE(et.al); ( prevod iz srbskega jezika Kristijan Musek Lešnik).6 Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti, 2002
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...