Otroci in odgovornost

Starši povsod iščejo priložnost, da bi privzgojili otroku občutek odgovornosti. Za privzgajanje odgovornosti so za dečke priljubljena opravila kot so praznjejnje posode za smeti, popravljanje po dvorišču itd. Deklicam pa raje pustimo, da pomivajo posodo in popspravljajo postelje. Te naloge so pomembne za gospodinjstvo, ne pripomorejo pa bistveno k privzgajanju občutka odgovornosti. Ponekod se te naloge spremenijo v stalne bitke, ki povzročajo napetost in jezo v družini. Če bomo grobo vztrajali na tem bomo dobili poslušne pospravljače vrta in pomivalke posode, to pa lahko v prihodnosti slabo vpliva na njihov značaj.

Preprosto je, da občutka odgovornosti ni mogoče vsiliti. Lahko raste iz otrok samih, se oplaja in usmerja ob vrednotah, ki jih otrok vidi doma in v družbi. Občutek odgovornosti, ki ne temelji na pozitivnih vrednostah, je lahko antisocialen in destruktiven.

Vir odgovornosti – Radi bi, da bi bili naši otroci zanesljivi ljudjem, hoteli bi, da bi njihov občutek odgovornosti temeljil na najvišjih vrednotah kot sta spoštovanje življenja in skrb za človeški blagor. Odgovornost mora izhajati iz spoštovanja življenja in iz prizadevanja biti srečen in pošten. Odgovornost vidimo in merimo ponavadi v bolj konkretnih merilh: v neredu v otrokovi sobi, zamujanju šole, v površnih domačih nalogah, v kljubovalni neposlušnosti ali v neprimernem vedenju. Vendar je otrok lahko vljuden, lahko ima pospravljeno sobo, njegove odločitve so pa vseeno neodgovorne. Tako je posebno pri tistih otrocih, pri katerih  smo vedno mi odločali, kaj je treba storiti, in ki so imeli le malo priložnosti, da bi sami presojali, sami izbirali in notranje rasli.

Koliko naših naukov otroka prime, je odvisno od tega kako mu gredo naši nasveti do živega. Vrednot ne moremo učiti. Vrednote morajo otroci vsrkati vase, postati morajo del njih, to pa je mogole samo na način, da se istovetijo, da se kosajo s človekom, ki si je pridobil njihovo spoštovanje in ljubezen.

Tako je problem odgovornosti stvar staršev ali natančneje vrednot, ki jih otroci vidijo pri starših. Kolikšna je zanesljivost otrok, je odvisno  od tega, kakšen odnos imajo starši do otrok in kako spretno ravnajo z njimi. Naš odnos bo pravilen, če jim dovolimo izražati in sproščati vsa čustva; spretno pa bomo ravnali z njimi tako, da jim pokažemo kako pravilno usmerijo ta čustva. Tukaj pa lahko imamo velike težave, saj čustev, tako kot narasle reke ne moremo ustaviti, lahko pa jih preusmerimo. Ne moremo jih zanikati, ne moremo barantati, ali so upoštevana ali ne, ne moremo jih izbrisati. Moramo jih priznati, njih in njihovo moč. Z njimi moramo ravnati spoštljivo in jih pametno usmerjati. Če jih pravilno usmerimo lahko prinesejo luč in veselje v naše domove.

Takšni so vzvišeni cilji, vsekakor pa jih omajajo vsakdanje težave. Kot starši si moramo narediti načrt dolgoročnih in kratkoročnih prizadevanj. Vedeti moramo, da je vzgoja otrokovega značaja odvisna od našega odnosa do njega in da potez značaja ni moč graditi z besedami ampak z vzgledi. Prvi korak v tem procesu je, da se odločimo zanimati za vse, tudi za to kar otroci mislijo in notranje čutijo, in ne samo za to, ali ubogajo ali ne.  Dejstvo je, da otroka uči življenje samo; tega ne smemo prezreti. Če ga kar naprej grajamo, se ne bo naučil odgovorno odločati. Naučil se bo obsojati samega sebe in iskati napake pri drugih. Naučil se bo dvomiti o lastni presoji, podcenjevati svoje sposobnosti in ne bo zaupal dobrim namenom drugih. Otroci se ne rodijo s čutom odgovornosti, niti si ga ne pridobijo avtomatično v določeni življenjski dobi. Pridobijo si ga počasi, učiti se ga morajo vsak dan, vsak dan se morajo uriti v presojanju in izbiranju tistih svari, ki so primerna za njihova leta in razum.

S privzgajanjem čuta odgovornosti lahko pričnemo pri otroku že zelo zgodaj. Utrjujemo ga tako, da ga vprašamo za mnenje o tem ali onem, in če je le mogoče, mu dovolimo odločati o zadevah, ki se tičejo njega samega. Treba je strogo ločiti med mnenjem in odločitvijo. So stvari, za katere odločajo otroci izključno sami. V takih stvareh naj otroci odločajo sami, so pa tudi stvari, ki spadajo izključno v našo presojo. V takih primerih ima otrok lahko posvetovalen glas, ne more pa odločati. Mi odločamo zanj – in mu pomagamo sprijazniti se s tistim, kar je neogibno.

Glavne ovire pri pogovoru z otroki pa so, da jim ukazujemo, odločamo v njihovem imenu, jim odrekamo. Zelo slabo je tudi, če jim grozimo, pridigamo, jih neprestano opominjamo, kritiziramo ali celo obtožujemo. Tisto, česar starši ne bi smeli nikoli početi, je tudi prenašanje občutka krivde na otroka, sramotenje in zasmehovanje. Za uspešen pogovor uporabljamo jasne besede, ki pa nikoli ne smejo obtoževati, izločimo besede prisile. Otrok naj ima možnost izbire in samo-odgovornosti. Otroku pomagajmo pri izražanju otrokovih neugodnih čustev in mu pomagajmo, da sprosti svojo jezo. Uporabljajmo vprašanja v zvezi z otrokovimi občutki in željami. Bodimo odprti za pogovor, podpirajmo otroke in če je potrebno, tudi tolažimo. Preverjajmo sporočeno. Pomembno je, da preverimo ali smo prav razumeli njegovo sporočilo.

Kot starši moramo pozorno spremljati otroka, odobravajmo njegova prizadevanja in se mu zmeraj zahvalimo za njegov prispevek ter pohvalimo opravljeno delo. Pozitiven odnos in dober vzgled staršev imata odločilno vlogo v razvoju otrokovega značaja.

Vir: Starši in otroci, dr. Haim G. Ginot

Valter Dermota (Besedni zaklad)

 

Vile

V starih časih, dokler je bilo še veliko neokrnjenega gozda, so se vile rade zadrževale pri nas. Vile so bile postavne, deklice zelo lepega obraza. Imele so dolge lase in bile so zelo lepo počesane. Klicali so jih tudi "divje dekle". Najraje so se zadrževale v gozdu, na kakšnem mestu zraven vode. Človeku nikoli niso nič hudega storile, samo dobro. Tako so, na primer, oraču, ki je prišel zgodaj zjutraj orat, prinesle krapce za zajtrk. Stari možje še danes radi rečejo hlapcem: "Že zgodaj zjutraj nakrmite kobile, da bodo bolj zgodaj šle orat, lahko, da nam še divje dekle krapce prinesejo!" Tistim oračem, ki so se jezili nad živino ali jo z bičem pokali in jo preklinjali, tistim niso nikoli prinesle zajtrka, pa tudi prikazale se jim niso.

Gnilo jajce (Otroške igre)

Rutherford D. Rogers (Besedni zaklad)

Vesel božič in srečno novo leto 2014

Zlata ribica

Kjer stoji danes Ribnica, je bilo včasih veliko jezero. Noter je bilo dosti rib, velikih in majhnih. Med njimi je živela tudi zlata ribica, ki je bila najlepša.

V veliki gori pa je takrat živel velikan, bil je strašno velik in močan. Podnevi je spal, ponoči pa je hodil lovit ribe. Zlata ribica mu je pomagala, ko je lovil, tako da mu je svetila.

Ker v Suhi krajini ni bilo vode, so hodili ponjo k jezeru. Nekoč ko so prišli zajemat, so z vodo vred zajeli tudi zlato ribico. Vrgli so jo ,ed kamenje. Tam pa je zlata ribica okamenela. Velikan v Veliki gori se je zbudil in je šel kakor ponavadi lovit ribe. Ko je ponoči lovol, mu ribica ni prišla svetit. Iskal jo je, pa je ni nikjer našel. Zato se je strašno razjezil, lomil je skale in jih metal v jezero. Vse je izruval, kar mu je prišlo pod roke: drevesa in grmovja. V jezeru so nastale velike rupe, brezna v močvirju, skozi katere je potem odtekla voda. Tako je jezero izginilo, na dnu pa je ostalo dosti rib.

Iz vseh krajev so ljudje hodili ponje z vozovi, zato je kraj dobil ime Ribnica. V spomin na to ima Ribnica še danes v grbu ribo.

Klobko preje

Rojenica, ki je živela vrh Mladega hriba, je hodila s srebrnim žehtarjem molst Groseljnove krave, ki so se ta pasle. Noben pastir se ji ni upal tega braniti, ker kdo ve...

Zato pa, ker ji pastirji niso rekli žal besede, je nekoč prinesla h Groseljnu preje in rekla:

- To najvam bo plačilo za vašo gostoljubnost: 

Vijte prejo in vijte, nikoli vam je ne bo zmanjkalo. A nikoli ne smete poreči: konec je potekel ali konec sem našel. Če porečete tako, bo preje koj konec. Rajši recite: nitka je potekla ali nitko sem našel.

Groseljnovi so storili, kot jim je svetovala rojenica, in obogateli so. Zmerom so jo vili in vili, a preje ni zmanjkalo.

Pastir, ki je zvečer prignal domol krave, je moral vsakokrat viti prejo do trde noči. Ker so pastirji ponavadi leni, se je nekega tudi temu večera stožilo in ves nejevoljen reče:

- Da bi bilo, vraga, že enkrat te preje konec!

In res, še tisti večer je prejo zvil.

Rojenice in sojenice se med ljudstvom mešajo z vilami, saj imajo nekatere vilinske lastnosti, po drugi strani pa naopovedujejo prihodnost oz. človekovo usodo. V hišo k novorojenemu otroku pridejo točno opolnoči in nihče jih ne more videti z izjemo beračev. Navadno so rojenice tri in kar dosodijo je dokončno. Navadno so ljudje ob rojstvu otroka na mizo položili pogačo, vino in hleb kruha. To so delali zato, ker so po legendi, ob rojstvu za mizo rojenice, in bolj poln stol kot najdejo, lepša bo otrokova usoda.

Po indoevropskem bajeslovju naj bi otroku ob zibelki prerokovale tri lepe žene:

1. Kloto je v grški mitologiji najmlajša izmed treh moir oz. park. Njeno ime v grščini pomeni »predica«, kar označuje delo, ki ga opravlja. Saj pravijo da »nasnuje nit življenja«.
2. Lahezis je druga od treh rojenic. Ona določi, kako dolgo življenje nas čaka. Ljudem namenja dolžino življenja in odloči, kdaj se življenje posameznika konča. Pravimo, da »prede nit življenja«.
3. Atropa zadnja izmed treh moir. Ona pa je tista, ki izbere način smrti. Pravimo, da »prereže nit življenja«.

Od tod je njihov značilen atribut preja (preslica, kolovrat, nit ...). Napoved rojenic je neizpodbitna, prepreči pa jo lahko le nasvet nekoga, ki je posvečen v kozmične skrivnosti npr. vedeževalec ali puščavnik.

So bitja, ki imajo dvojen odnos do človeka. Želijo mu dobro ali pa so nosilke njegove usode, ki je zapisana smrti. (wikipedija)

Vir slike: www.akropola.org

Mamica Dravica

Bilo je v  tistih časih, ko naši pradedje rži in pšenice še niso poznali. Tedaj je živel ob Dravi na Koroškem zelo bogat ribič. Vse svoje premoženje si je pridobil s tem, da je pridno lovil ribe v Dravi. Poln hvaležnosti je nekega dne vprašal Dravo:

- Mamica Dravica, s čim naj ti povrnem, ker si mi pomagala do blagostanja?

Reka drava mu je odgovorila:

- Pojdi daleč po svetu. Tam v daljnem kraju boš našel ljudi, ki imajo bel in ržen kruh; od vsakega mi po en hlebec kupi in mi ga prinesi!

Ribič se je odpravil na pot in prišel v bogate in lepe kraje. Ljudje so tam jedli, česar on dotlej ni poznal: lep kruhek. Kupil je dva hleba, kakor mu je bila naročila Drava. Ko se je vrnil, je vrgel hleb pšeničnega in hleb rženega kruha v Dravo. - Nato je drava začela naraščati in je poplavila ves levi in desni breg. Ko pa je voda odtekla, je pričela zemlja odganjati lepo rž in rumeno pšenico. 

Tako so ljudje dobili seme in povsod sejali rž in pšenico.

Vir slike: http://www.bancodeimagenesgratis.com/

Kralj Matjaž

Kralj Matjaž je bil dober kralj. Dal je same zlate kovati. Drugega denarja sploh niso poznali. Zato so bili takrat zares zlati časi. Pod košatimi lipami so naši očaki vsak dan rajali in v svetle kozarce natakali rujno vince. 

Bil je kralj Matjaž slovenski kralj, naše gore list. Izbralo si ga je ljudstvo na gosposvetskem polju in v starem Krnskem gradu je imel svoj prestol. Noč in dan so bila odprta grajska vrata in vsak revež si je lahko izprosil milosti in pravice.

Ker pa je bil bogat vladar, so mu drugi kralji zavidali. Nekoč je iz onega kraja, kjer sonce zahaja, prišlo toliko sovražnikov nad Matjaža kot gosenice na repišče. V krvavem boju so pokončali njegovo vojsko do sto zvestih junakov. Ker pa je bil pravičen kralj, ni bil ubit, ampak ga je na begu sovražnik že mislil zajeti, se je odprla skala v Rečicah, ob katerih je pobegnil, in ga skrila pred sovražnikom. Tam sedaj počiva s svojimi junaki, in kadar mu bo brada zrasla devetkrat okoli mize, ga bo gora dala nazaj, da bo srečno vladal slovenskemu rodu. 

Izvoljenim se večkrat posreči, da pridejo do njega. Pri rečicah je bil kovač in ta je na gori iskal glogov ročnik za kladivo, pa je našel votlino, skozi katero je v hipu prišev v čudovit svet. Kralja Matjaža je videl pri okrogli kamniti mizi sedeti in dremati. Na mizi je ležala debela mošnja zlatov. Kovač jo je vzel in odslej je bil bogat mož. Zlasti na starega leta dan se ta votlina lahko vidi.

Kralj Matjaž je osrednji junak ljudskih pripovedk z zgodovinskim ozadjem, ki so jih po ustnem izročilu zapisali najrazličnejši zbiratelji. Kralj Matjaž je nepogrešljiv lik, ne samo madžarskega, ampak tudi slovenskega, hrvaškega, srbskega, ukrajinskega, slovaškega, češkega in rusinskega, delno pa tudi nemškega izročila.

Legenda pravi, da pod goro Peco na Koroškem spi Kralj Matjaž. V neposredni bližini Doma na Peci je Votlina Kralja Matjaža z bronastim kipom, ki je urejena za turiste in pohodnike.

Vir slike: Nova akropola: http://www.akropola.org