Živali lahko zdravijo

V zadnjem času narašča zanimanje za terapijo z živalmi. Med človekom in živaljo se stke posebna vez, ki je zelo močna in ima tudi terapevtske učinke. Terapija z živalmi je eno izmed zelo iskanih področij v Ameriki in povpraševanje po njej presega ponudbo. Pri nas so te terapije relativno neznane in nedostopne, vendar se tudi to počasi spreminja na bolje, obstajajo društva in posamezniki, ki samostojno ali organizirano ponujajo terapije z živalmi.

Terapija z živalmi je posebna oblika terapije, pri kateri terapevti s pomočjo živali pomagajo pri ljudeh odpravljati ali vsaj zmanjšati motnje na področju fizičnega, psihičnega ali socialnega dobrega počutja.

Ciljne skupine tovrstnih terapevtov so še posebej otroci, duševno hendikepirani, bolniki in ostareli, ki si jih tudi s pomočjo živali prizadevajo vključiti v njihovo okolje. Živali naj pri tem ne bi nadomeščale človeškega stika, bile naj bi bolj v vlogi soterapevta in nekakšnega katalizatorja. So namreč del narave, ki ima za človeka tudi pozitiven in predvsem zdravilen učinek. 

Obstajajo številne znanstvene raziskave in študije, ki so pozitivne učinke terapije, v kateri sodelujejo živali, potrdile. Že samo božanje mehkega živalskega kožuha deluje na človeka izredno sproščajoče. Živali so odlične pri zadovoljevanju človekovih potreb po pozornosti, telesnem stiku, ljubkovanju, saj pri tem ljudi ne ločujejo po duševnih sposobnostih, videzu ali starosti, temveč jih sprejmejo takšne, kot so.

Terapija s konji:

Kaj je hipoterapija?

Beseda »hipoterapija« je sestavljenka iz dveh grških besed, hippos [ gr. konj ] in therapeia [ gr. zdravljenje ]. Je oblika medicinsko-fizoterapevtskega zdravljenja s pomočjo konja, kateri vpliva na jahača s svojim tridimenzionalnim gibanjem. Terapevtova naloga je usklajevanje odzivov pacienta na konjevo gibanje glede na zastavljene cilje oz. želene učinke. Pozitivni vplivi hipoterapije so vidni na telesnem, emocionalnem, duševnem in socialnem področju razvoja pacienta-jahača.

Kdo izvaja hipoterapijo?

Predpiše jo zdravnik različnih strok (ortoped, pediater, fiziater, splošni zdravnik, psihiater,.....)
Izvaja jo fizioterapevt-ka, ki je opravil-a dodatno izobraževanje na področju hipoterapije, ki se izvaja v nekaterih državah EU (Nemčija, Avstrija, Švedska, ....), ter pridobil-a status inštruktorja jahanja, ki ga podeljuje Slovenska konjeniška Akademija.
Dodatno potrebujemo še vodnika konja in po potrebi enega ali dva pomožna terapevta oz. pomočnika.

Za koga je primerna hipoterapija?

Hipoterapija je primerna za:

osebe z boleznimi centralnega in perifernega živčnega sistema (cerebralna paraliza, diskinezija, multipla skleroza,...)

osebe z boleznimi gibalnega aparata

osebe z genetskimi motnjami (Downov sindrom, ...)

osebe z ortopedskimi motnjami

osebe, ki potrebujejo rehabilitacijo po nesrečah

osebe, ki potrebujejo rehabilitacijo po možganski kapi

Učinki hipoterapije:

uravnavanje mišičnega tonusa

izboljševanje ravnotežje, koordinacije in reakcijskih sposobnosti

povečanje gibljivosti medeničnega dela, kar vpliva na gibčnost kolkov in pomaga ohranjati ravnotežje hrbtenice

stabilizacija in mobilizacija glave, trupa in udov

olajšano učenje neodvisnega sedenja, stoje, hoje

Vir: www.nakonju.si

Terapija s psi:

Primer terapevtskega para - Petra in njen pes Gal:

Petra je ponosna lastnica izšolanega terapevtskega psa, ki sliši na ime Gal. Bernski planšar Gal in njegova lastnica po uspešno opravljenem tečaju v Gradcu zdaj tudi uradno delujeta kot t. i. terapevtski par. “Gal se je po uvrstitvenem testu, pri katerem so strokovnjaki najprej potrdili, da je primeren za terapevtskega psa, moral navajati na najrazličnejše ekstremne situacije,” razlaga Petra. 

“V bistvu sva si na tečaju prizadevala za zviševanje njegovega tolerančnega praga, kar pomeni, da je zdaj sposoben prenašati močno božanje in stiskanje, nepričakovan ropot za njegovim hrbtom (kot je padanje kovinskih predmetov), mirno reagirati na množico ljudi in podobno.”

Že lansko poletje, ko je Petra kot prostovoljka delala na ljubljanski pediatrični kliniki, sta z Galom dvakrat neformalno obiskala male bolnike na dvorišču klinike. “Ko sem se pogovarjala z otroki, ki morajo zaradi bolezni v bolnišnici ostati tudi po tri mesece, so mi povedali, da imajo skoraj vsi doma kakšno žival, ki so jo seveda pogrešali. Zato sem se odločila in jim pripeljala svojega Gala. Izkušnja se je izkazala za zelo pozitivno, otrokom je druženje s psom veliko pomenilo, tisti, ki so bili hiperaktivni, so se ob njem neverjetno pomirili,” pravi Petra.

Vendar pa vsi psi niso primerni za terapevtske namene, saj so določene okoliščine za nekatere kljub vsemu preveč stresne in zato v njih reagirajo agresivno. Zato mora vsak potencialni terapevtski pes skozi vrsto testov. V prvi vrsti mora biti takšen pes ne glede na pasmo ljubeč družabnik. Šele nato se za lastnika in psa začne šolanje, ki je sestavljeno iz štirih delov: teoretičnega, praktičnega, na koncu izpit ter še terapevtski obisk v spremstvu izkušene ekipe.

Vir: www.cosmopolitan.si

Pomembno:

Med božanjem dlake se umirimo in raven antistresnih hormonov se močno zniža. Domače živali dobro učinkujejo na vse, ki so pri svojem poklicu izpostavljeni velikim stresnim obremenitvam.

Svilena mačja dlaka naj bi bila celo bolj primerna in vabljiva za božanje kot pasja, ki je trša, zato so psi bolj primerni za trepljajnje. V ZDA in Angliji močno narašča populacija mladih poslovnih ljudi, ki si za hišnega ljubljenčka raje izberejo mačko kot psa, ker je z njo veliko manj dela.

 

Za konec pa še to: ljubitelji in lastniki takšnih in drugačnih hišnih ljubljenčkov nikoli ne smemo pozabiti, da naše družne živali niso le ljubke in od nas odvisne igrače, temveč prav tako svobodna bitja neukrotljivega duha, vredna vsega spoštovanja!

Goran Poglajen

Praznovanje rojstnega dne

Otroški rojstni dan je velik praznik za vso družino. Otroci se ga veselijo in komaj čakajo na ta dan. Danes so popularna organizirana praznovanja z animacijo in podobno. Tako lahko otroci praznujejo v Bumbar parku, v Planetih Tuš, Bowling centrih... Starši pa se lahko odločijo in priredijo zabavo tudi doma. 

Velikokrat se takšna domača zabava izkaže kot zabava in druženje za starše, med tem, ko se otroci igrajo sami zase. Praznovanje rojstnega dne je lepa priložnost, da se družina poveže in pripravi dobro zabavo zase in za vse povabljene. Starši dobijo priložnost, da svojemu otroku pokažejo koliko jim pomeni, da so pripravljeni vložiti veliko truda v pripravo njegovega rojstnega dne.

Praznovanje rojstnega dne je seveda omejeno s prostorom. Če imate hišo z dvoriščem, potem ni problema, če pa živite v stanovanju, boste morali organizirati zabavo tako, da bo primerna stanovanju, ali najeti prostor nekje druge. Kadar je večje število otrok, potem je bolje, da imajo več prostora za gibanje, razne aktivnosti in igre. Ko ste določili prostor za zabavo se odločite za aktivnosti.

Starost otrok je pomembna, predvsem za aktivnosti, ki jih boste izvajali. Nikoli pa ni potrebno izključiti mlajših otrok, ki z veseljem spremljajo ostale pri igri in ostalih aktivnostih. Mlajše otroke lahko spremljajo starši in jim pomagajo. Skupina otrok je lahko raznolika in na to je potrebno pomisliti tudi pri pripravi.

Naj bo vaše praznovanje druženje vseh generacij, vklučite tudi odrasle, ki lahko izvedejo in pomagajo pri marsikateri igri.

Za dober otroški rojstni dan ne potrebujete animatorja, vse kar otroci potrebujejo imate tudi vi! Vašega otroka najbolje poznate in tako boste že v osnovi imeli veliko smernic, kaj je prav in kaj ne. Potrebna je le majhna mera poguma in dobra priprava.

Za otroke je dobra zabava tista, v kateri oni aktivno sodelujejo, rajajo, tekajo. Z veseljem bodo  sodelovali pri aktivnostih, ki pa morajo biti načrtovane in imeti neko zaokroženo celoto. Starši morajo razporediti aktivnosti tako, da bodo otroci videli, da so dobro pripravljene in se ob nijh ne bodo dolgočasili.

Zadnje čase so zanimive tematske zabave. Po mojem mnjenju je tematska zabava zelo dobra ideja, saj imate neko osnovo, s katero povežete vse aktivnosti tistega dne.

Kako se pripraviti?

Izberite si temo rojstnega dne in začnite z zbiranjem zamisli o poteku in materialih za pripravo. Vse kar potrebujete je na internetu ali v knjigah. Veliko iger lahko priredite posamezni temi, ali pa si kakšno kar izmislite.

Razmislite ali lahko otroci na vašo temo rišejo, slikajo, plešejo?

Katere igre lahko prilagodite vaši temi?

Katere igre ste se igrali vi kot otrok in kako bi jih lahko ta dan uporabili?

Katere aktivnosti iz življenja so povezane s to temo?

Katere materiale lahko naredite hitro in enostavno?

Kako se morate sami opremiti za vodenje aktivnosti?

Vse to se izgleda zapleteno, vendar se da urediti v enem večeru.

Z ženo sva se pogovarjala, kaj pripraviti za hčerkin rojstni dan. Ugotovila sva, da bi bili indijanci dobra tema. Čeprav na internetu ni dosti idej, sva kar hitro našla nekaj rešitev.

 

Dan smo začeli tako, da jih je pozdravila indijanka, ki jih je naučila indijanski pozdrav. Nato so otroci dobili inštrumente: bobne, tolkala, piščali in so skupaj klicali dež. Jaz sem za to priložnost pripravil posnetek grmenja in vrtno cev. Tako smo dobili čisto pravi dež in otroci so bili zelo presenečeni nad svojo sposobnostjo klicanja dežja. 

Ko so priklicali dež jih je obiskal indijanski poglavar, ki jim je razložil, da lahko otroci, ki lahko prikličejo dež postanejo indijanci. Povabil jih je v svoj tabor, ki je bil sestavljen iz šotora (tri rajce za fižolo in prti), ognjišča (ognjišče z lesenimi čoki), totema (risba na papirju) in tarče (narisane). Najprej jim je razdelil perjanice in sami so si določili indijanska imena. Za tem so bili povabljeni na čarobni indijanski napoj (čaj), kjer so se pogovorili o pomenu totema. 

Naslednja naloga je bila barvanje totema na sliki. Vsi indijanci so nato dobili sulice (palice, ki so kasnjeje služile, kot palice za peko hrenovk). Najprej so tekmovali v metu sulice, nato pa so ciljali narisane tarče. Po teh dveh igrah so se razdelili na indijance in kavbojce. Indijanci so morali uloviti kavbojce (starše) in ga pripeljati poglavarju. 

Po igrah smo se napotili k ognjišču, zakurili ogenj in spekli hrenovke. Po večerji smo se naučili še ples Ole majole. Zabava se je nadaljevala v hiši, kjer smo pojedli torto in se še malo poveselili in igrali.

Na hitro pripravljen rojstni dan je veliko otrokom in staršem polepšal njihovo popoldne.

Goran Poglajen

Naj otroku kupim hišnega ljubljenčka?

Ko razmlišljamo o nakupu hišnega ljubljenčka, moramo dobro premisliti, kaj s tem prinašamo v življenje svojega otroka in cele družine. Odgovornost je prva stvar na katero moramo pomisliti. Želje so v večini v domeni otrok, med tem, ko je odločitev za nakup v rokah odraslih. Najprej moramo pomisliti na to, da izberemo takšno žival, ki ji bomo lahko nudili primerne življenjske pogoje in ji omogočili dobro počutje.

Hišni ljubljenčki so za otroka lahko zelo koristna izkušnja, hkrati pa lahko predstavljajo preveliko odgovornost, zato je dobro vedeti, kakšne vrste nege so sposobni otroci*:

• Dve- ali triletniki so običajno navdušeni nad idejo, da bi pomagali pri negi. Lahko pomagajo pri krtačenju z mehko krtačo, pa tudi pri kopanju. Lahko sodelujejo pri izpiranju posodic iz hrčkove kletke ali  kletke podobne živali ali pri pripravljanju ustrezne podlage za kletko. To je obenem dobra podlaga, da se otrok začne učiti o nežni interakciji z ljubimci.
• Štiri in pet let stari otroci lahko sodelujejo pri sprehajanju psa (če je pes močnejši od otroka, bodo povodec seveda držali starši). To je tudi primeren čas, da se otrok sooči s tveganjem, ki ga lahko prinese spuščanje psa s povodca. Uvidel bo tudi nevarnost, ki jo predstavlja puščanje stvari, ki jih želi ljubljenček poskusiti, dojel bo posledice malomarnosti, kot so odprta vrata (stanovanja, dvorišča, kletke), skozi katera lahko pobegneta pes ali mačka.
• Otroci med šestim in osmim letom so popolnoma sposobni pomagati pri hranjenju ljubljenčka, lahko gredo z vami po nakupih hrane in jo pomagajo naložiti v ustrezne prostore. Dovolj so stari, da se jim lahko to dodeli kot redna obveznost, pri čemer ni odveč, da se jim na vidnem mestu označi, kdaj morajo dati živali hrano in čisto vodo.
• Otroci med devetim in dvanajstim letom gredo lahko skupaj s starši v pasjo šolo ali pa skupaj z njimi preučijo priročnik o pravilni negi hrčka. V tem obdobju se lahko otrok uči tudi o manj prijetnih vidikih nege, kot je čiščenje posode s posipom za mačke, ali čiščenje dna ptičje kletke, pri tem pa jim je seveda treba pokazati, da morajo skrbeti za lastno higieno in ne ogrožati svojega zdravja.

Otroci imajo do živali drugačen odnos, kot odrasli, za to jim odgovornosti ne gre povsem prepustiti. Otroka je potrebno naučiti, da žival ni igračka ampak živo bitje, za katerega je treba skrbeti. Zraven skrbi za preživetje, pa je pomembno tudi izpolnjenje življenjskega namena - posamezne pasme psov zahtevajo veliko nege, druge veliko aktivnosti. Potrebno je poznati hišnega ljubljenčka, njegove življenjske navade in zahteve. Starši pa se moramo o vseh teh podrobnostih prej pozanimati. V vsaki trgovini z hišnimi ljubljenčki imajo prodajalce in svetovalce, ki veliko vedo o določenih živalih. V določenih trgovinah imajo posebne letake, ki podrobno predstavljajo posamezno žival. Pripravite se za življenje z novim živim bitjem, preučite njegove potrebe in o tem podučite svoje otroke.

Trgovine z malimi živlami:

http://www.zootic.si/

http://www.tukano.si/

http://trgovina.mrpet.si/

Vir:  * http://www.zurnal24.si/otrok/otroci-in-skrb-za-ljubljencka-159440/clanek

Goran Poglajen

Otroci se naučijo, kar živijo

Otroci in televizija

Znanstveniki so dokazali povezavo kasnejšega razvoja govora in gledanja televizije pri otrocih. Raziskava, ki so jo opravili zdravniki in profesorji pod vodstvom dr. Dimirijja A. Christakisa je pokazala, da kadar je televizija prižgana, se govorjenje v hiši zmanjša, dojenčki in malčki slišijo manj besed, v tem času pa se tudi starši manj ukvarjajo z njimi.

V raziskavo je bilo vključenih 329 otrok, starih od dveh mesecev do štirih let, ki so bili občasno vsak mesec v dveletnem obdobju obdani z napravami, s katerimi so snemali vse, kar so otroci govorili in poslušali v času od 12 do 16 ur. Raziskovalcem ni bilo pomembno, ali so starši in otroci gledali TV aktivno ali je bila le za ozadje.

Raziskava je pokazala, da je vsaka ura prižgane televizije znatno zmanjšala trajanje otroške vokalizacije in besedne interakcije s starši. Vsaka nadaljna ura prižgane televizije je pomenila tudi od 500 do 1000 glasov manj v pogovoru staršev. Najbolje za otroka, ki spoznava nove besede je učenje s poslušanjem pogovora in interakciji z vrstniki in odraslimi, pri tem pa vsaka slišana beseda šteje. Televizija ni le slab nadomestek za starše, ampak negativno vpliva tudi na razvoj otrok.

Christakis pravi: 'Rezultati so lahko delno posledica tega, da je otrok sam pred zaslonom, vendar se odrasli tudi ob svoji navzočnosti z njim ukvarjajo manj , kot bi se sicer, interakcija pa je ključna za otrokove možgane. Naša študija je pokazala, da lahko besed povsem zmanjka, če je otrok v bližini vklopljene televizije. Ti rezultati bi lahko pojasnili povezanost med izpostavljenostjo TV in zaostajanjem v razvoju govora.''. Ob upoštevanju, da je govor eden od ključnih elementov razvoja možganov, bi lahko to pojasnilo tudi druge vrste zaostanka v razvoju, pa tudi pomanjkanje pozornosti, še meni.

''Glede na to, da je TV stalno prižgan v 30 odstotkih ameriških domov, tudi takrat, ko ga nihče ne gleda, so rezultati študije zelo zaskrbljujoči,'' zaključuje Christakis, ki priporoča, naj otroci ne gledajo TV pred drugim letom, staršem pa svetuje, naj televizije ne uporabljajo namesto varuške.

Oblikovanje tv gledalca se začne že v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje skozi vse življenje. Pomembno je, da otroka naučimo gledanja televizije, saj zaradi mnogih podob, ki jih vidi na televiziji, lahko dobi popačeno sliko o svetu. Nešteta oglasna sporočila, ki smo jim priča ob prižganem TV-ju imajo velik vpliv tudi na naše najmlajše. Gledalca oblikujejo kot potrošnika in zaradi reklam lahko otrok hitro dobi občutek prikrajšanosti, če ne dobi predmeta ali živila, ki je bilo oglaševano na televiziji. 

Pomembne so tudi naše navade gledanja televizije, saj smo otroku za zgled, ki ga lahko hitro začne posnemati. Najbolj koristno je, da gledanje televizije vnaprej načrtujemo in skupaj z otrokom izberemo, katere televizijske vsebine si bo ogledal. Otrokom, ki še niso dopolnili tretjega leta starosti popolnoma zadostuje vsakodnevna risanka, predšolskim pa lahko mirne vesti dovolimo ogled kakšne risanke več, še posebej dobrodošli pa bodo razni posnetki narave in živali. Pri starejših otrocih, ki so že sposobni ogleda uro in pol dolgega filma s primerno vsebino, se po koncu pogovorimo o zgodbi. Priporočljivo je, da nam vso zgodbo na kratko obnovi, pri tem pa naj poda še svoje mnenje in pogled na film. 

Mnogi starši za metodo kaznovanja otroka uporabljajo prepoved gledanja televizije, kar spada med najpametnejše kazni, ki jih starši izvajajo. S kaznijo želimo otroku povzročiti neprijeten občutek, vendar pa ni priporočljivo, da mu odrečemo nekaj, kar je koristno za njegov razvoj (šport, igranje instrumenta...). Prepoved televizije otroka napelje k dejavnosti, ki je zanj kljub kazni še vedno zanimiva in koristna.

Pozitivna lastnost gledanja televizije je v tem, da širi otrokovo obzorje ter preseže okvirje, v katere ga postavlja njegova družina in soseska, v kateri živi. Seveda mora biti vsebina programa primerna letom in kognitivnim zmožnostim otroka. 

Televizija tudi vzgaja, zato pazimo, da na sporedu ne bodo nasilne vsebine in prizori, saj to lahko vpliva na otrokovo vedenje. Nasilje je danes vsakodnevno na sporedu, zato je velika nevarnost, da otrok to sprejme kot način reševanja sporov in kot možno obliko komunikacije. Pri tem, katere vsebine so primerne za otroke nam zelo pomagajo ikone, ki se pojavijo pred začetkom predvajanja filma ali oddaje. Poznamo dve ikoni; ena pomeni možnost ogleda, vendar samo v prisotnosti staršev, druga pa pomeni, da je vsebina neprimerna za mladoletne osebe. Poleg tega nam razni ponudniki televizijskih programov ponujajo možnost kodiranja programov, tako da lahko tudi sami lastnoročno onemogočimo ogled vsebin, ki se nam zdijo za našega otroka neprimerne. To je še posebno učinkovita metoda, ki je uporabna v času, ko staršev še ni doma in je otrok sam, pri čemer bi si lahko izbral in ogledal neprimeren program.

Goran Poglajen

Viri:

 Železnik N., Lobnik-Zorko A., Strojin M.,''Tri mame svetujemo drugim mamam in očetom'', založba Mihelač, 1995

Ričan P., Pithartova D.,Frančič Franjo,...''Krotimo televizijo'', Mohorjeva družba, 1999

Vrabec M., ''Moj otrok in film'', Ljubljana, Cankarjeva založba,1968

Mikulič A., ''Otroci in TV'', Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana, 2003

http://www.supernanny.com

Kakšno igračo naj kupim?

Od najrosnejših let sem čutil veliko potrebo po razumevanju ozadja vseh tistih dogodkov in stvari, ki presenečajo otroški um. Ob vsaki novi igrači, ki sem jo dobil, se je v meni oglasilo vprašanje: " Fant, kaj neki je tu notri?"

Charles Babbage

Staršem in otrokom predstavlja nakup nove igrače velikokrat izziv. Otroci imajo pogosto veliko število neprimernih igrač, ki jih vzamejo v roko samo takrat, ko so bile kupljene ali podarjene in nikoli več. Rudolf Steiner pravi, da če damo otroku ljubko govorečo punčko, njegovi možgani nimajo več kaj početi. Namesto, da bi se razvijali, zakrnijo. Thomas Armstrong v knjigi Prebudite genija v svojem otroku pravi, da kar zadeva igrače, se še otrokom nikoli ni tako dobro godilo. Na tržišču ni bilo še nikoli takšne izbire in igrače niso bile še nikoli dosegljive tako velikemu številu otrok. Vendar je to izobilje lahko blagoslov ali prekletstvo za starše, ki iščejo takšno razvedrilo, ki bo vspodbudno vplivalo na otroka. Trend industrije igrač se je v skladu z zanimanjem preusmeril na preproste igrače - visoko kvalitetne kocke, igralne sete in lutke, še vedno pa so trgovine polne cenene krame in kiča, ki nikakor ne spodbujata sposobnosti otrok, še več, lahko celo škodujeta njihovi rasti in razvoju. Mnoge današnje igrače, tudi tiste s sodobno tehnologijo, lahko pomagajo pripraviti otroka na življenje in so tako vraščeni v naše vsakdanje življenje, da ni razloga, da bi od njih odvračali otroke. Industrija igrač v zadnjem času ustvarja trende skozi marketing in promocijo. Najprej se ustvari risanka, zakupi se prostor na televiziji, visoki zneski tega zakupa pa se pokrivajo z masovno proizvodnjo določene igrače. Stevanne Auerbach, direktorica Mednarodnega muzeja igrač trdi, da bi starši morali skrbeti za ravnovesje med aktivnimi (kolebnica, rolerji, kolo, sanke) in ustvarjalnimi igračami (modelirna glina, plastelin, tokalni inštrumenti, lutke) ter vzgojnimi igrami (družabne igre, sestavljanke, magneti, globus). Izberite igrače, ki so dobro oblikovane, trpežne, varne in primerne otrokovi starosti ter nagnjenjem.

Nedefiniramin igračam dajte prednost pred definiranimi. Preprosta punčka s kar najmanj potezami je boljša igrača od punčke, ki s pomočjo tehnoloških čudežev govori, se smeje in hodi. Otrok ob preprosti punčki razvija jezikovno izražanje s tem ko vodi dialog. Vicki Cobb meni, da obstaja povezava med slabo telesno pripravljenostjo podmladka in naraščanjem števila igrač, ki naredijo vse namesto otroka. Podobno so tudi lego kocke, s katerimi lahko otroci sezidajo lastne gradove, boljša igrača od tovarniško izdelanega gradu. Preprosti glasbeni inštrumenti, na katere je porebno brenkati, v njih pihati ali po njih bobnati, pa imajo prednost pred kitarami ali bobni, ki igrajo sami. V praksi sem opazil, da otroci izredno radi v kotičkih segajo po Lego kockah in velikih gradnikih. Ustvarijo si grad, bunker ali zavetje in se v njem igrajo svoje igre. 

Ne prestrašite se, če si otrok želi igračo, ki vam ni pogodu. Brž ko so otroci dovolj stari, so izpostavljeni propagandi celega niza neprimernih igrač. Larry Carlat pravi, da v predšolskem obdobju odločajo starši in lahko izberejo katero koli igračo, ki se jim zdi primerna - nedefinirano in takšno, ki spodbuja domišljijo. Ko pa je otrok enkrat dovolj velik, da ve, kaj se okoli njega dogaja, si bo ponavadi zaželel igračo, ki jo oglašujejo na televiziji. Najboljše, kar lahko v tem trenutku storite, je, da se z otrokom pogovorite, zakaj mu je ta igrača všeč in iskreno izrazite svoje mnjenje, nato pa naj vaša intuicija odloči, ali boste igračo kupili ali ne. Če ste se odločili za nakup sporne igrače, bodite pozorni, da ne boste gojili negativnih čustev do otroka, ko se bo z njo igral.

Zelo težko je natančno opredeliti lastnosti resnično dobre igrače. Igrače so odsev kulture, zato odrasli, ki delijo nasvete, katere igrače so najboljše, samo povzemajo trenutne kulturne vrednote, ki se lahko hitro spremenijo. Brian S. Smith pravi, da je igra otrokova izbira in se odrasli v njo ne bi smeli pretirano vmešavati. Otroci potrebujejo igro, da sami spoznavajo svet - ne tistega za katerega odrasli želijo, da bi ga spozali, temveč svet,  v katerem živijo. 

Poglejmo še varno igračo. Ljubica Marjanovič Umek trdi, da so zunanja podoba igrače, neškodljivi material in tehnološka ustreznost glavni atributi varne igrače. Nesreče z igračami se sicer najpogosteje dogajajo v prvem letu otrokove starosti, zato igrača za dojenčka ne sme biti manjša od osmih centimetrov. Poleg varnosti je pomembno, da je primerna otrokovemu razvojnemu obdobju, pomemben je njen oblikovno estetski vidik, kar pomeni, da se otrok skozi igro z njo tudi česa nauči. gra ima izredno velik pomen tako za dojenčke kot malčke in otroke v predšolskem ter zgodnjem šolskem obdobju. Dojenčki in malčki v t. i. funkcijski igri razvijajo predvsem zaznavne (poslušajo zvoke, otipavajo materiale, gledajo barve, oblike, gibanje likov …) in gibalne zmožnosti (prijemajo in preprijemajo igrače, spuščajo in mečejo predmete, kotalijo, vlečejo in vozijo igrače pri hoji, skačejo čez enostavne ovire, v obroče …) ter razvijajo skladnost gibov rok in oči (vstavljajo telesa v različne odprtine, zlagajo kocke in druge gradbene elemente, oblačijo lutke, natikajo kroglice na vrvico …). Za malčke in predšolske otroke je zelo pomembna simbolna (domišljijska) igra, v kateri otroci ob prevzemanju različnih vlog iz vsakdanjega in domišljijskega sveta razvijajo govor, mišljenje, izražajo čustva in vzpostavljajo socialne odnose. Pogosto se igrajo tudi različnih družabnih iger in iger s pravili, pri katerih je pomembno učenje socialnih veščin in razumevanje pogleda drugih.

Igrača mora biti primerna otrokovi starosti:

Igrače za dojenčke: mehke igrače iz blaga, vrtiljaki in nihajoče igrače za posteljico, ropotuljice, igrače za žvečenje, lončki in figurice za igro v vodi, žoge iz blaga, preproste sestavljanke ali kocke, igrače, ki jih otrok potiska ali vleče, knjige iz pralnega blaga.

Igrače za malčke: prstne barve, potiskači, vozički, gugalnice, tricikli, kocke vseh vrst, preprosta glasbila, punčke, otroške kuhinje in delavnice, otroška blagajna, avtomobilčki, sestavljenke iz pene, gugalnik.

Igrače za predšolske otroke: kolo, žoge, risalne in magnetne table, barvice, sestavljenke, slikanice, žebljički, kostumi, punčke z dodatki, avtomobili, ceste in železnice, preproste družabne igrice, plastelin, naprstne lutke, glasbila.

Igrače za šolarje: družabne igre, konstrukcijske igrače, sestavljenke, kompleti za izdelovanje ogrlic, preprost fotoaparat, daljnogled, knjige, cedeji, devedeji, glasbeni inštrumenti, mp3.

Kaj pa dobra igrača, kot znak, ki ga podeljuje Ministrstvo za šolstvo in šport? Znak Dobra igrača je zaščitni znak kakovosti igrače. To pomeni, da gre za varno, lepo oblikovano in tehnološko primerno izdelano igračo, ki otroke različnih starosti spodbuja k raznolikim načinom igranja (npr. gibalnim in socialnim igram, domišljijski in ustvarjalni igri) in pridobivanju različnih izkušenj in spretnosti.

Dobra igrača ni neka posebna igrača, mora pa biti v rokah otrok varna, skladno oblikovana, tehnološko izdelana na način in iz materialov, ki so primerno izbrani za konkretno igračo, in igri mora dati vsebino oziroma različne vsebine. Nobenega razloga ni, da ne bi dobile znak Dobre igrače tudi kanglice, lopatke, grabljice …, saj je še kako pomembno, da se npr. grabljice ali lopatke v igri ne polomijo, da se kanglica ne ukrivi ali pušča vode, hkrati pa lahko otrok s tovrstnimi igračami oblikuje ali preoblikuje različne materiale in naredi vsakokrat nekaj drugega (npr. ceste, tunele, reke, plažo …), pridoda še bolj (npr. človeške figure, avtomobile) ali manj strukturirane igralne materiale (npr. kamenčke, palčke, veje) in dolgo časa uživa v bogati domišljijski igri. (Vir) 

Otroške igre niso zabava; moramo razumeti, da so najbolj resno otrokovo opravilo. 

Michel De Montaigne

Goran Poglajen

Tempelj življenja

Tempelj življenja je mesto, kjer se starševska ljubezen in otroška igrivost prepletata v vrsto izzivov imenovanih vzgoja. Upam, da bo ta blog pomagal vsem, ki imajo željo spoznati več različnih pristopov k vzgoji, izobraževanju, igri in starševstvu. Želim zbrati različne prispevke, iz katerih lahko črpamo znanje in izkušnje za kvaliteten razvoj otrok, poudarek je na medsebojnih odnosih, ki temeljijo na ljubezni in spoštovanju ter pozitivnem pristopu do življenja. Pozitivna naravnanost zagotavlja svetlejšo prihodnost za nas in naše otroke.

Goran Poglajen