Znanstveniki so dokazali povezavo kasnejšega razvoja govora in gledanja televizije pri otrocih. Raziskava, ki so jo opravili zdravniki in profesorji pod vodstvom dr. Dimirijja A. Christakisa je pokazala, da kadar je televizija prižgana, se govorjenje v hiši zmanjša, dojenčki in malčki slišijo manj besed, v tem času pa se tudi starši manj ukvarjajo z njimi.
V raziskavo je bilo vključenih 329 otrok, starih od dveh mesecev do štirih let, ki so bili občasno vsak mesec v dveletnem obdobju obdani z napravami, s katerimi so snemali vse, kar so otroci govorili in poslušali v času od 12 do 16 ur. Raziskovalcem ni bilo pomembno, ali so starši in otroci gledali TV aktivno ali je bila le za ozadje.
Raziskava je pokazala, da je vsaka ura prižgane televizije znatno zmanjšala trajanje otroške vokalizacije in besedne interakcije s starši. Vsaka nadaljna ura prižgane televizije je pomenila tudi od 500 do 1000 glasov manj v pogovoru staršev. Najbolje za otroka, ki spoznava nove besede je učenje s poslušanjem pogovora in interakciji z vrstniki in odraslimi, pri tem pa vsaka slišana beseda šteje. Televizija ni le slab nadomestek za starše, ampak negativno vpliva tudi na razvoj otrok.
Christakis pravi: 'Rezultati so lahko delno posledica tega, da je otrok sam pred zaslonom, vendar se odrasli tudi ob svoji navzočnosti z njim ukvarjajo manj , kot bi se sicer, interakcija pa je ključna za otrokove možgane. Naša študija je pokazala, da lahko besed povsem zmanjka, če je otrok v bližini vklopljene televizije. Ti rezultati bi lahko pojasnili povezanost med izpostavljenostjo TV in zaostajanjem v razvoju govora.''. Ob upoštevanju, da je govor eden od ključnih elementov razvoja možganov, bi lahko to pojasnilo tudi druge vrste zaostanka v razvoju, pa tudi pomanjkanje pozornosti, še meni.
''Glede na to, da je TV stalno prižgan v 30 odstotkih ameriških domov, tudi takrat, ko ga nihče ne gleda, so rezultati študije zelo zaskrbljujoči,'' zaključuje Christakis, ki priporoča, naj otroci ne gledajo TV pred drugim letom, staršem pa svetuje, naj televizije ne uporabljajo namesto varuške.
Oblikovanje tv gledalca se začne že v zgodnjem otroštvu in se nadaljuje skozi vse življenje. Pomembno je, da otroka naučimo gledanja televizije, saj zaradi mnogih podob, ki jih vidi na televiziji, lahko dobi popačeno sliko o svetu. Nešteta oglasna sporočila, ki smo jim priča ob prižganem TV-ju imajo velik vpliv tudi na naše najmlajše. Gledalca oblikujejo kot potrošnika in zaradi reklam lahko otrok hitro dobi občutek prikrajšanosti, če ne dobi predmeta ali živila, ki je bilo oglaševano na televiziji.
Pomembne so tudi naše navade gledanja televizije, saj smo otroku za zgled, ki ga lahko hitro začne posnemati. Najbolj koristno je, da gledanje televizije vnaprej načrtujemo in skupaj z otrokom izberemo, katere televizijske vsebine si bo ogledal. Otrokom, ki še niso dopolnili tretjega leta starosti popolnoma zadostuje vsakodnevna risanka, predšolskim pa lahko mirne vesti dovolimo ogled kakšne risanke več, še posebej dobrodošli pa bodo razni posnetki narave in živali. Pri starejših otrocih, ki so že sposobni ogleda uro in pol dolgega filma s primerno vsebino, se po koncu pogovorimo o zgodbi. Priporočljivo je, da nam vso zgodbo na kratko obnovi, pri tem pa naj poda še svoje mnenje in pogled na film.
Mnogi starši za metodo kaznovanja otroka uporabljajo prepoved gledanja televizije, kar spada med najpametnejše kazni, ki jih starši izvajajo. S kaznijo želimo otroku povzročiti neprijeten občutek, vendar pa ni priporočljivo, da mu odrečemo nekaj, kar je koristno za njegov razvoj (šport, igranje instrumenta...). Prepoved televizije otroka napelje k dejavnosti, ki je zanj kljub kazni še vedno zanimiva in koristna.
Pozitivna lastnost gledanja televizije je v tem, da širi otrokovo obzorje ter preseže okvirje, v katere ga postavlja njegova družina in soseska, v kateri živi. Seveda mora biti vsebina programa primerna letom in kognitivnim zmožnostim otroka.
Televizija tudi vzgaja, zato pazimo, da na sporedu ne bodo nasilne vsebine in prizori, saj to lahko vpliva na otrokovo vedenje. Nasilje je danes vsakodnevno na sporedu, zato je velika nevarnost, da otrok to sprejme kot način reševanja sporov in kot možno obliko komunikacije. Pri tem, katere vsebine so primerne za otroke nam zelo pomagajo ikone, ki se pojavijo pred začetkom predvajanja filma ali oddaje. Poznamo dve ikoni; ena pomeni možnost ogleda, vendar samo v prisotnosti staršev, druga pa pomeni, da je vsebina neprimerna za mladoletne osebe. Poleg tega nam razni ponudniki televizijskih programov ponujajo možnost kodiranja programov, tako da lahko tudi sami lastnoročno onemogočimo ogled vsebin, ki se nam zdijo za našega otroka neprimerne. To je še posebno učinkovita metoda, ki je uporabna v času, ko staršev še ni doma in je otrok sam, pri čemer bi si lahko izbral in ogledal neprimeren program.
Goran Poglajen
Viri:
Železnik N., Lobnik-Zorko A., Strojin M.,''Tri mame svetujemo drugim mamam in očetom'', založba Mihelač, 1995
Ričan P., Pithartova D.,Frančič Franjo,...''Krotimo televizijo'', Mohorjeva družba, 1999
Vrabec M., ''Moj otrok in film'', Ljubljana, Cankarjeva založba,1968
Mikulič A., ''Otroci in TV'', Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana, 2003
http://www.supernanny.com
