Otroci in odgovornost

Starši povsod iščejo priložnost, da bi privzgojili otroku občutek odgovornosti. Za privzgajanje odgovornosti so za dečke priljubljena opravila kot so praznjejnje posode za smeti, popravljanje po dvorišču itd. Deklicam pa raje pustimo, da pomivajo posodo in popspravljajo postelje. Te naloge so pomembne za gospodinjstvo, ne pripomorejo pa bistveno k privzgajanju občutka odgovornosti. Ponekod se te naloge spremenijo v stalne bitke, ki povzročajo napetost in jezo v družini. Če bomo grobo vztrajali na tem bomo dobili poslušne pospravljače vrta in pomivalke posode, to pa lahko v prihodnosti slabo vpliva na njihov značaj.

Preprosto je, da občutka odgovornosti ni mogoče vsiliti. Lahko raste iz otrok samih, se oplaja in usmerja ob vrednotah, ki jih otrok vidi doma in v družbi. Občutek odgovornosti, ki ne temelji na pozitivnih vrednostah, je lahko antisocialen in destruktiven.

Vir odgovornosti – Radi bi, da bi bili naši otroci zanesljivi ljudjem, hoteli bi, da bi njihov občutek odgovornosti temeljil na najvišjih vrednotah kot sta spoštovanje življenja in skrb za človeški blagor. Odgovornost mora izhajati iz spoštovanja življenja in iz prizadevanja biti srečen in pošten. Odgovornost vidimo in merimo ponavadi v bolj konkretnih merilh: v neredu v otrokovi sobi, zamujanju šole, v površnih domačih nalogah, v kljubovalni neposlušnosti ali v neprimernem vedenju. Vendar je otrok lahko vljuden, lahko ima pospravljeno sobo, njegove odločitve so pa vseeno neodgovorne. Tako je posebno pri tistih otrocih, pri katerih  smo vedno mi odločali, kaj je treba storiti, in ki so imeli le malo priložnosti, da bi sami presojali, sami izbirali in notranje rasli.

Koliko naših naukov otroka prime, je odvisno od tega kako mu gredo naši nasveti do živega. Vrednot ne moremo učiti. Vrednote morajo otroci vsrkati vase, postati morajo del njih, to pa je mogole samo na način, da se istovetijo, da se kosajo s človekom, ki si je pridobil njihovo spoštovanje in ljubezen.

Tako je problem odgovornosti stvar staršev ali natančneje vrednot, ki jih otroci vidijo pri starših. Kolikšna je zanesljivost otrok, je odvisno  od tega, kakšen odnos imajo starši do otrok in kako spretno ravnajo z njimi. Naš odnos bo pravilen, če jim dovolimo izražati in sproščati vsa čustva; spretno pa bomo ravnali z njimi tako, da jim pokažemo kako pravilno usmerijo ta čustva. Tukaj pa lahko imamo velike težave, saj čustev, tako kot narasle reke ne moremo ustaviti, lahko pa jih preusmerimo. Ne moremo jih zanikati, ne moremo barantati, ali so upoštevana ali ne, ne moremo jih izbrisati. Moramo jih priznati, njih in njihovo moč. Z njimi moramo ravnati spoštljivo in jih pametno usmerjati. Če jih pravilno usmerimo lahko prinesejo luč in veselje v naše domove.

Takšni so vzvišeni cilji, vsekakor pa jih omajajo vsakdanje težave. Kot starši si moramo narediti načrt dolgoročnih in kratkoročnih prizadevanj. Vedeti moramo, da je vzgoja otrokovega značaja odvisna od našega odnosa do njega in da potez značaja ni moč graditi z besedami ampak z vzgledi. Prvi korak v tem procesu je, da se odločimo zanimati za vse, tudi za to kar otroci mislijo in notranje čutijo, in ne samo za to, ali ubogajo ali ne.  Dejstvo je, da otroka uči življenje samo; tega ne smemo prezreti. Če ga kar naprej grajamo, se ne bo naučil odgovorno odločati. Naučil se bo obsojati samega sebe in iskati napake pri drugih. Naučil se bo dvomiti o lastni presoji, podcenjevati svoje sposobnosti in ne bo zaupal dobrim namenom drugih. Otroci se ne rodijo s čutom odgovornosti, niti si ga ne pridobijo avtomatično v določeni življenjski dobi. Pridobijo si ga počasi, učiti se ga morajo vsak dan, vsak dan se morajo uriti v presojanju in izbiranju tistih svari, ki so primerna za njihova leta in razum.

S privzgajanjem čuta odgovornosti lahko pričnemo pri otroku že zelo zgodaj. Utrjujemo ga tako, da ga vprašamo za mnenje o tem ali onem, in če je le mogoče, mu dovolimo odločati o zadevah, ki se tičejo njega samega. Treba je strogo ločiti med mnenjem in odločitvijo. So stvari, za katere odločajo otroci izključno sami. V takih stvareh naj otroci odločajo sami, so pa tudi stvari, ki spadajo izključno v našo presojo. V takih primerih ima otrok lahko posvetovalen glas, ne more pa odločati. Mi odločamo zanj – in mu pomagamo sprijazniti se s tistim, kar je neogibno.

Glavne ovire pri pogovoru z otroki pa so, da jim ukazujemo, odločamo v njihovem imenu, jim odrekamo. Zelo slabo je tudi, če jim grozimo, pridigamo, jih neprestano opominjamo, kritiziramo ali celo obtožujemo. Tisto, česar starši ne bi smeli nikoli početi, je tudi prenašanje občutka krivde na otroka, sramotenje in zasmehovanje. Za uspešen pogovor uporabljamo jasne besede, ki pa nikoli ne smejo obtoževati, izločimo besede prisile. Otrok naj ima možnost izbire in samo-odgovornosti. Otroku pomagajmo pri izražanju otrokovih neugodnih čustev in mu pomagajmo, da sprosti svojo jezo. Uporabljajmo vprašanja v zvezi z otrokovimi občutki in željami. Bodimo odprti za pogovor, podpirajmo otroke in če je potrebno, tudi tolažimo. Preverjajmo sporočeno. Pomembno je, da preverimo ali smo prav razumeli njegovo sporočilo.

Kot starši moramo pozorno spremljati otroka, odobravajmo njegova prizadevanja in se mu zmeraj zahvalimo za njegov prispevek ter pohvalimo opravljeno delo. Pozitiven odnos in dober vzgled staršev imata odločilno vlogo v razvoju otrokovega značaja.

Vir: Starši in otroci, dr. Haim G. Ginot

Valter Dermota (Besedni zaklad)

 

Vile

V starih časih, dokler je bilo še veliko neokrnjenega gozda, so se vile rade zadrževale pri nas. Vile so bile postavne, deklice zelo lepega obraza. Imele so dolge lase in bile so zelo lepo počesane. Klicali so jih tudi "divje dekle". Najraje so se zadrževale v gozdu, na kakšnem mestu zraven vode. Človeku nikoli niso nič hudega storile, samo dobro. Tako so, na primer, oraču, ki je prišel zgodaj zjutraj orat, prinesle krapce za zajtrk. Stari možje še danes radi rečejo hlapcem: "Že zgodaj zjutraj nakrmite kobile, da bodo bolj zgodaj šle orat, lahko, da nam še divje dekle krapce prinesejo!" Tistim oračem, ki so se jezili nad živino ali jo z bičem pokali in jo preklinjali, tistim niso nikoli prinesle zajtrka, pa tudi prikazale se jim niso.

Gnilo jajce (Otroške igre)

Rutherford D. Rogers (Besedni zaklad)

Vesel božič in srečno novo leto 2014

Zlata ribica

Kjer stoji danes Ribnica, je bilo včasih veliko jezero. Noter je bilo dosti rib, velikih in majhnih. Med njimi je živela tudi zlata ribica, ki je bila najlepša.

V veliki gori pa je takrat živel velikan, bil je strašno velik in močan. Podnevi je spal, ponoči pa je hodil lovit ribe. Zlata ribica mu je pomagala, ko je lovil, tako da mu je svetila.

Ker v Suhi krajini ni bilo vode, so hodili ponjo k jezeru. Nekoč ko so prišli zajemat, so z vodo vred zajeli tudi zlato ribico. Vrgli so jo ,ed kamenje. Tam pa je zlata ribica okamenela. Velikan v Veliki gori se je zbudil in je šel kakor ponavadi lovit ribe. Ko je ponoči lovol, mu ribica ni prišla svetit. Iskal jo je, pa je ni nikjer našel. Zato se je strašno razjezil, lomil je skale in jih metal v jezero. Vse je izruval, kar mu je prišlo pod roke: drevesa in grmovja. V jezeru so nastale velike rupe, brezna v močvirju, skozi katere je potem odtekla voda. Tako je jezero izginilo, na dnu pa je ostalo dosti rib.

Iz vseh krajev so ljudje hodili ponje z vozovi, zato je kraj dobil ime Ribnica. V spomin na to ima Ribnica še danes v grbu ribo.

Klobko preje

Rojenica, ki je živela vrh Mladega hriba, je hodila s srebrnim žehtarjem molst Groseljnove krave, ki so se ta pasle. Noben pastir se ji ni upal tega braniti, ker kdo ve...

Zato pa, ker ji pastirji niso rekli žal besede, je nekoč prinesla h Groseljnu preje in rekla:

- To najvam bo plačilo za vašo gostoljubnost: 

Vijte prejo in vijte, nikoli vam je ne bo zmanjkalo. A nikoli ne smete poreči: konec je potekel ali konec sem našel. Če porečete tako, bo preje koj konec. Rajši recite: nitka je potekla ali nitko sem našel.

Groseljnovi so storili, kot jim je svetovala rojenica, in obogateli so. Zmerom so jo vili in vili, a preje ni zmanjkalo.

Pastir, ki je zvečer prignal domol krave, je moral vsakokrat viti prejo do trde noči. Ker so pastirji ponavadi leni, se je nekega tudi temu večera stožilo in ves nejevoljen reče:

- Da bi bilo, vraga, že enkrat te preje konec!

In res, še tisti večer je prejo zvil.

Rojenice in sojenice se med ljudstvom mešajo z vilami, saj imajo nekatere vilinske lastnosti, po drugi strani pa naopovedujejo prihodnost oz. človekovo usodo. V hišo k novorojenemu otroku pridejo točno opolnoči in nihče jih ne more videti z izjemo beračev. Navadno so rojenice tri in kar dosodijo je dokončno. Navadno so ljudje ob rojstvu otroka na mizo položili pogačo, vino in hleb kruha. To so delali zato, ker so po legendi, ob rojstvu za mizo rojenice, in bolj poln stol kot najdejo, lepša bo otrokova usoda.

Po indoevropskem bajeslovju naj bi otroku ob zibelki prerokovale tri lepe žene:

1. Kloto je v grški mitologiji najmlajša izmed treh moir oz. park. Njeno ime v grščini pomeni »predica«, kar označuje delo, ki ga opravlja. Saj pravijo da »nasnuje nit življenja«.
2. Lahezis je druga od treh rojenic. Ona določi, kako dolgo življenje nas čaka. Ljudem namenja dolžino življenja in odloči, kdaj se življenje posameznika konča. Pravimo, da »prede nit življenja«.
3. Atropa zadnja izmed treh moir. Ona pa je tista, ki izbere način smrti. Pravimo, da »prereže nit življenja«.

Od tod je njihov značilen atribut preja (preslica, kolovrat, nit ...). Napoved rojenic je neizpodbitna, prepreči pa jo lahko le nasvet nekoga, ki je posvečen v kozmične skrivnosti npr. vedeževalec ali puščavnik.

So bitja, ki imajo dvojen odnos do človeka. Želijo mu dobro ali pa so nosilke njegove usode, ki je zapisana smrti. (wikipedija)

Vir slike: www.akropola.org

Mamica Dravica

Bilo je v  tistih časih, ko naši pradedje rži in pšenice še niso poznali. Tedaj je živel ob Dravi na Koroškem zelo bogat ribič. Vse svoje premoženje si je pridobil s tem, da je pridno lovil ribe v Dravi. Poln hvaležnosti je nekega dne vprašal Dravo:

- Mamica Dravica, s čim naj ti povrnem, ker si mi pomagala do blagostanja?

Reka drava mu je odgovorila:

- Pojdi daleč po svetu. Tam v daljnem kraju boš našel ljudi, ki imajo bel in ržen kruh; od vsakega mi po en hlebec kupi in mi ga prinesi!

Ribič se je odpravil na pot in prišel v bogate in lepe kraje. Ljudje so tam jedli, česar on dotlej ni poznal: lep kruhek. Kupil je dva hleba, kakor mu je bila naročila Drava. Ko se je vrnil, je vrgel hleb pšeničnega in hleb rženega kruha v Dravo. - Nato je drava začela naraščati in je poplavila ves levi in desni breg. Ko pa je voda odtekla, je pričela zemlja odganjati lepo rž in rumeno pšenico. 

Tako so ljudje dobili seme in povsod sejali rž in pšenico.

Vir slike: http://www.bancodeimagenesgratis.com/

Kralj Matjaž

Kralj Matjaž je bil dober kralj. Dal je same zlate kovati. Drugega denarja sploh niso poznali. Zato so bili takrat zares zlati časi. Pod košatimi lipami so naši očaki vsak dan rajali in v svetle kozarce natakali rujno vince. 

Bil je kralj Matjaž slovenski kralj, naše gore list. Izbralo si ga je ljudstvo na gosposvetskem polju in v starem Krnskem gradu je imel svoj prestol. Noč in dan so bila odprta grajska vrata in vsak revež si je lahko izprosil milosti in pravice.

Ker pa je bil bogat vladar, so mu drugi kralji zavidali. Nekoč je iz onega kraja, kjer sonce zahaja, prišlo toliko sovražnikov nad Matjaža kot gosenice na repišče. V krvavem boju so pokončali njegovo vojsko do sto zvestih junakov. Ker pa je bil pravičen kralj, ni bil ubit, ampak ga je na begu sovražnik že mislil zajeti, se je odprla skala v Rečicah, ob katerih je pobegnil, in ga skrila pred sovražnikom. Tam sedaj počiva s svojimi junaki, in kadar mu bo brada zrasla devetkrat okoli mize, ga bo gora dala nazaj, da bo srečno vladal slovenskemu rodu. 

Izvoljenim se večkrat posreči, da pridejo do njega. Pri rečicah je bil kovač in ta je na gori iskal glogov ročnik za kladivo, pa je našel votlino, skozi katero je v hipu prišev v čudovit svet. Kralja Matjaža je videl pri okrogli kamniti mizi sedeti in dremati. Na mizi je ležala debela mošnja zlatov. Kovač jo je vzel in odslej je bil bogat mož. Zlasti na starega leta dan se ta votlina lahko vidi.

Kralj Matjaž je osrednji junak ljudskih pripovedk z zgodovinskim ozadjem, ki so jih po ustnem izročilu zapisali najrazličnejši zbiratelji. Kralj Matjaž je nepogrešljiv lik, ne samo madžarskega, ampak tudi slovenskega, hrvaškega, srbskega, ukrajinskega, slovaškega, češkega in rusinskega, delno pa tudi nemškega izročila.

Legenda pravi, da pod goro Peco na Koroškem spi Kralj Matjaž. V neposredni bližini Doma na Peci je Votlina Kralja Matjaža z bronastim kipom, ki je urejena za turiste in pohodnike.

Vir slike: Nova akropola: http://www.akropola.org

Platon (Besedni zaklad)

Nove generacije odraščajo mobilno

Vir: Common Sense media, 28.10.2013

Zanimiva raziskava, ki nam kaže trende uporabe mobilne tehnologije pri otrocih. Ker po vzoru ameriškega kapitalizma tudi mi drvimo v to smer, bodo v prihodnosti naše statistike zelo podobne. Kar nekaj podatkov se povezuje z mojima prispevkoma o uporabi interneta in tablicah. 

Veliko otrok že ima dostop do mobilne naprave, večina jih uporablja pametni telefon. Število otrok in dnevna upoaba mobilne tehnologije se je izrazito povečala v zadnjih letih. Zanimiv je podatek, da veliko malčkov v starosti do dveh let že uporablja mobilno tehnologijo. Malčki so danes računalniško pismeni že hitro po rojstvu. Znajo klikati po računalniku in hitro najdejo vsebine na internetu ali tablici, čeprav nimajo potrebnega jezikovnega in računalniškega znanja. Novim generacijam je to del življenja. Vseeno pa so tukaj še starši, ki morajo odrejati pravilno odmerjen čas preživet v stiku z mobilno tehnologijo. Televizor je še vedno kralj multimedijskih pripomočkov, vendar v zadnjih letih uporaba mobilne tehnologije strmo narašča. Igranje iger je najpomembnejše opravilo na mobilni napravi. Dosptopnost mobilnih tehnologij se je povečala in jih uporablja več ljudi vseh slojev, vendar razkorak med bogatimi in revnimi še vedno ostaja in se bo glede na razmere v prihodnje še povečeval. Izobraževalne vsebine so najbolj gledane še vedno prek televizije, vendar so mobilne naprave že prehitele uporabo računalnikov kadar gre za iskanje in gledanje izobraževalnih vsebin.

Robert W. Reasoner (Besedni zaklad)

Otroci in likovna nadarjenost

Likovno izražanje je del našega življenja že od rojstva. Otrok v starosti dveh let že začne s čečkanjem, ki je prvi del hitrega razvoja čustveno-ustvarjalnega področja v likovnem ustvarjanju. Otrok se s čečkanjem že izraža, prenaša podobe iz svoje imaginacije ali iz resničnega sveta na papir ali po "sreči" tudi po kakšni steni ali tleh.  

Ko govorimo o likovni nadarjenosti ne moremo mimo Maierjeve definicije iz leta 1939, ki pravi, da so osnovne komponente likovne nadarjenosti sposobnosti, motivacija in kreativnost. 

Najpomembnejša je sposobnost vizualnega mišljenja, ki jo sestavljajo natančno zaznavanje, vizualni spomin in ročne spretnosti, zelo pomembna pa je tudi spacialna sposobnost, ki se kaže v razumevanju tretje dimenzije. Otroci, ki imajo razvito to sposobnost kažejo zanimanje za načrte, gradnjo in konstruiranje. Motivacija se kaže v velikem interesu posameznika, samoiniciativnosti, usmerjenosti na nalogo in poglobljenosti v umetniško aktivnost. Ustvarjalnost pa se kot vedno kaže v oblikovanju novega, originalnih rešitvah(ki se kažejo kot nepričakovane, brez tujega vpliva), sposobnosti opazovanja in iskanja originalnih podrobnosti in njihovem povezovanju. Pomembna je likovna fluentnost, ki se kaže v bogastvu idej, besed, znakov, gibov in fleksibilnost, ki jo predstavlja prožnost mišljenja, kaže pa se v odkrivanju novih poti pri iskanju likovnih rešitev. Pomembna je tudi občutljivost za likovne probleme in iskanje njihovih rešitev in še mnoge druge spretnosti. Nadarjenost je naravna sposobnost, ki omogoča posamezniku visoke dosežke na likovnem področju.

Likovno nadarjeni otroci imajo bujno domišljijo, zapomnijo si podrobnosti, dobro opazujejo svet okoli sebe, občutljivi so za neobičajne predmete, oblike in teme. Ti otroci posvetijo veliko časa likovni dejavnosti, uživajo pri uporabi novih materialov, sredstev in tehnik. Za svoja dela imajo visoka merila, ki jih nenehno preizkušajo in prestavljajo. Zanimajo se za dela sošolcev, imajo bogat likovno-besedni zaklad, v likovnem razvoju prehitevajo svoje vrstnike, v svojih delih so sposobni prikazovati gibanje, uspešneje prikazujejo razlike v uporabi barv in kontrastov. Kažejo velik interes za estetsko kvaliteto likovnega dela – kompozicijo, barve in tehniko. Hitreje obvladajo realna razmerja človeške in živalske figure. Njihove likovne rešitve pa so pogosto nenavadne, domiselne, izvirne, skratka originalne. Te likovne značilnosti(in še veliko drugih) so tiste, ki definirajo nadarjene otroke.

Obstaja veliko inštrumentov za merjenje ustvarjalnosti, ko pa gre za nadarjenost, pa se večina strokovnjakov strinja, da gre za oceno učiteljev in staršev. Vzgojitelji, učitelji in starši otroka najbolje poznajo in vedo, kakšne so njegove zmožnosti in sposobnosti. Učitelji dobro poznajo likovni razvoj otroka in vedo koliko otrok napreduje, kako se izraža, kako je spreten z likovnimi materiali in kakšno je njegovo iskanje likovnih rešitev. Otrok od vrtca naprej sistematično razvija likovne spretnosti, spoznava likovne vsebine in nove likovne materiale. Ob šoli in vrtcu pa moramo likovno nadarjenost razvijati tudi doma, to je tudi ena lažjih nalog za starše, saj otrok naravno rad ustvarja.

Osnova za razvijanje likovne ustvarjalnosti je likovno spodbudno okolje, kjer ima otrok na razpolago vrsto materialov in likovnih pripomočkov za ustvarjanje. Starši moramo spoštovati in spodbujati otrokovo naravno težnjo po slikanju, risanju in modeliranju. Likovna dejavnost omogoča otroku ustvariti izdelke, ki so v sozvočju z dogajanjem v njegovi duši in hkrati z zahtevami zunanjega sveta. Danes je na voljo že veliko zanimivih pripomočkov za malčke, kot so majhne risalne table, velike table za krede in flumastre, pisana paleta barvic, prstnih, vodenih, tempera barv... Otroku moramo ponuditi čim več možnosti, da se lahko izrazi. Velikokrat pa zadostuje že navaden bel papir ali zvezek v katerega otrok na začetku čečka, kasneje pa že riše in slika. Zanimivo je shraniti likovne izdelke, saj lahko na ta način pozorno spremljamo njegov likovni razvoj in tako tudi sami doživimo razvoj likovne ustvarjalnosti pri svojem otroku. Kako smo starši veseli, ko otrok nariše mamo ali očeta, pa čeprav mu noge na začetku še "rastejo" iz glave, hkrati pa imamo tudi možnost, da spremljajmo, kako se ta oče počasi spreminja in postaja vse bolj dodelan in je v določeni fazi že zelo podoben pravemu očetu. Otrok je vseskozi občutljiv za impulze iz svojega okolja, venomer jih pozorno spremlja in beleži. Če mu damo možnost, jih bo brez večjih problemov prenesel na papir. Pomembno pa je, da starši pustimo otroke ustvarjati, kljub morebitnim packam in barvam, ki pristanejo v njihovi bližini. Otroka lahko opremimo z likovno majico in podlogo ter  tako poskrbimo za čistočo. Še posebej je to prisotno pri kiparstvu, ustvarjanju z glino, DAS maso in podobnimi materiali. Starši jih velikokrat raje ne kupijo ali jih hitro pospravijo, saj pri tem delu vlada nered in ta aktivnost povzroči veliko pospravljanja.

Poskrbite, da bo imel otrok doma veliko priložnosti in pripomočkov za risanje, slikanje in modeliranje. Zbirajte in hranite otrokove umetnine, vodite otroka v muzeje in galerije, oglejte si dela velikih umetnikov na internetu, spoznavajte nove zanimive stvari iz sveta umetnosti. Omogočite otroku bogate čutne izkušnje; otroke vpeljite v ustvarjanje prek čutne dejavnosti, kot je ples, poslušanje glasbe, sprehodom po naravi, otipavanjem različnih tekstur, vohanjem kuhinjskih začimb, širite njegov čutni svet, ki mu bo nudil bogastvo občutij za ustvarjanje. Ne kritizirajte in ne presojajte otrokovih stvaritev, saj je kritika najmočnejše sredstvo za ubijanje ustvarjalnosti. V vlogi staršev negujte svojo lastno slikarsko žilico; kupite si skicirko in si vzemite čas za risanje, čečkanje in skiciranje. Pridružite se otroku pri njegovih risarskih podvigih in ustvarjajte v družinskem krogu. Izkoristite čar posameznih praznikov in njihovo ustvarjalno moč.

Likovna nadarjenost je odvisna od več dejavnikov, vsekakor pa jo lahko starši, vzgojitelji in učitelji odkrivamo in vzpodbujamo. Otroci imajo naravno danost in veliko motivacijo za likovno ustvarjanje. Omogočimo jim razvoj njihovih talentov na likovnem področju in obrestovali se jim bodo tudi na drugih življenjskih področjih.

"Vsak otrok je umetnik, težava leži v tem kako ostati umetnik, ko odrasteš." 

Pablo Picasso

"Čečkarije katerega koli otroka jasno odražajo njegovo popolno zatopljenost v občutenje brezciljnega drsenja roke z voščeno barvico po površini lista. ... V tem je neka čarobnost."

Edvard Hill

"Mnogi odrasli rišejo na otroški način, medtem, ko mnogi otroci prenehajo z risanjem pri devetih ali desetih letih. Ko ti otroci odrastejo, govorijo, da nikoli niso znali risati in da niso sposobni potegniti ene same ravne črte. Vendar isti ljudje, če jih vprašate, pravijo, da bi se želeli naučiti dobro risati, že zaradi zadovoljstva, ki bi ga občutili ob tem, ko bi premagali negativne občutke, povezane z risanjem še iz časa otroštva. Zdi se jim, da so takrat morali opustiti risanje, ker se preprosto niso naučili risati."

Betty Edwards

"Znal sem risati kot Rafael, nato pa sem potreboval vse življenje, da sem se naučil risati kot otrok."

Pablo Picasso

Vir slik: www.freedigitalphotos.net

Maria Montessori (Besedni zaklad)

Ali je kaj trden most? (Otroške igre)

Denar ne osreči človeka

Neki reven kmet je delal metle in jih vozil prodajat na sejem. Vedno kadar se je peljal na vozu je veselo pel in vriskal.

Neki gospod ga je videl in si rekel: „Moj bog, ta revni kmet, ki metle vozi prodajat, je tako vesel, jaz pa ne, ko pa imam vsega dovolj in veliko denarja?”

Nekoč pa pokliče kmeta in ga vpraša: „Kako to, da ste tako veseli, vedno, kadar vas vidim lepo prepevate in vriskate?” „Veste, jaz se veselim, da bom imel nekaj denarja, ko bom prodal te svoje metle.” Nato reče gospod kmetu: „Tu imate lonček in notri je denar.”

Ko je gospod naslednič zagledal kmeta, ta ni več pel in vriskal. Opazoval ga je in si rekel: „Kako to, da več ne poje in vriska in je tako tiho?” Nato pokliče kmeta k sebi in ga vpraša: „Kako to, da niste več tako veseli, saj nič ne pojete in vriskate?”

„No vidite gospod, manjka mi samo še malo, da bi napolnil lonček z denarjem, ki ste mi ga dali. Pa premišljujem noč in dan, kako bi ga zaslužil, da bi ga do roba napolnil.”

Gospod reče kmetu: „Prinesite lonček k meni, da vam ga napolnim do roba.” Kmet prinese lonček in misli, da mu ga bo gospod napolnil. Ta pa mu lonček vzame in reče: „Imejte rajši svoje veselje kot pa moj denar.”

Otroci in denar

Predšolskim otrokom denar ne pomeni veliko, zanje je le zanimiva igrača, ki jo razvrščajo po velikosti, barvi in obliki. Denar dobi veljavo takrat, ko otroku damo možnost, da ga uporabi, ko pozna in razume pomen števil. V prvih razredih osnovne šole pa otrok že dobiva prve izkušnje, ki se tičejo denarja. Dandanes v veliko šolah ni več hranilnic, ki so predstavljale ta prvi stik, tako da morajo starši sami poskrbeti za varčevanje na transakcijskem računu, obisk v banki in pripravo hranilne knjižice(danes verjetno kartice in računa). Dogovorimo se z bančnimi uslužbenci, da si vzamejo čas in otroku stvari razložijo, to se jim zdi zelo pomembno in jim veliko pomeni. 

Običajno se začne varčevanje pri drobižu in z denarjem, ki ga otroci dobijo v dar. Drobiž se počasi nabira v hranilniku in lahko kaj kmalu iz njega nastane kar velika vsota. Slej ko prej pa moramo kot straši razmišljati o žepnini. Strokovna mnenja tukaj so deljena, nekateri menijo, da mora otrok priti do denarja s preprostimi deli, drugi pa pravijo, da jim nekaj denarja pripada, saj so enakovredni člani družine. Otrokom vsekakor ne smemo plačevati za pospravljanje sobe in odnašanje smeti - njegove obveznosti v družini. Žepnina in denar ne sme biti sredstvo za nagrajevanje in kaznovanje. Materialne stvari naj ne bi bile motivacija otrok. Še posebej to velja za mlajše otroke, ki jih je moč motivirati na mnogo načinov. Otroci in starši se moramo truditi za določene stvari in dobre odnose zaradi nas samih, ne pa zaradi denarja. Otroci, ki bodo merili svojo pridnost z višino žepnine, bodo z denarjem merili tudi vrednost ljudi. Denar jim bo postal statusni simbol (toliko veljaš, kot imaš...) prave vrednote, pa se bodo izgubile. Enako velja tudi za nagrajevanje dosežkov v šoli. Ne uporabljajmo denarja kot sredstva za kupovanje naklonjenosti in ljubezni naših otrok. Denar je že tako prevečkrat vzrok prepirov, pretepov in sredstvo manipuliranja.

Ko otrok dobi denar, mu moramo biti nevsiljivi menedžerji. Če bo takoj vse zapravil mu ne pridigajmo, kajti edino tako se bo naučil, da denarja nekaj časa ne bo. Svetujmo mu, naj določeno vsoto denarja prihrani in ga kasneje porabi za kak večji nakup (kolo, smuči, računalnik). Otok pa naj ima nekaj denarja, tako da ima občutek, da sam odloča o svojem denarju in da lahko kupi kakšno stvar, ne da bi za to moral odgovarjati staršem. V dogajanje posezimo takrat, kadar vidimo da je nakup neprimeren in da lahko ogrozi samega sebe, moralo ali koga drugega. Otroku pomagajmo gospodariti z denarjem, manjšim otrokom lahko pripravimo prazne ovojnice in v njih shrani napisane želje in denar. Če ga v kakšni ovojnici prehitro zmanjka, mu ga ne napolnimo prehitro, izkušnje bodo otroka naučile, da bo naslednjič bolj previden pri zapravljanju.

Sami pa moramo biti otroku tudi za zgled, zato ne zamujajmo pri plačevanju mesečnih obveznosti, ne trošimo denarja brez potrebe, ne izkoriščajmo kreditnih kartic in ne zadolžujmo se iz meseca v mesec. Ko so starejši jih uvedimo v družinske finance in jim razložimo kako razdelimo denar preko celega meseca, kako se plačujejo položnice in katere obveznosti vse imamo.

Umetnost ravnanja z denarjem obsega tri veščine – varčevanje, trošenje in dajanje. Kot starši si želimo, da bi otroci obvladali vse tri. Z varčevanjem otroci nimajo težav, potrebna je želja in nekdo, ki jim bo občasno dal nekaj denarja. V današnjih časih, ko se veliko družin prebija iz meseca v mesec je težko razmišljati o dajanju, saj vsak potrebuje denar. Pa vendar so ljudje, ki se znajdejo v stiski in je treba vsak dan bolj razmišljati o tem, da bomo znali dajati. To je veščina, ki nas bo v prihodnosti še velikokrat nagradila. Otroke lahko naučimo darovanja v dobrodelne namene le, če jim bomo sami dober zgled. Razložimo jim o ljudeh, ki trpijo pomanjkanje ali so se kako drugače znašli v stiski. Otroci naj se sami odločijo, na kakšen način bodo darovali in komu. Mogoče ob začetku leta podari nekaj potrebščin in kak zvezek, lahko skupaj zbirate zamaške, vržete kak evro v skrinjico za dobrodelne namene, pokličete telefonsko številko dobrodelne akcije, skupaj kot družina zbirate denar in ga nakažete... možnosti je veliko. Ko bo otrokom podarjanje prišlo v navado, bodo spoznali, da ni toliko važno, komu in koliko podarimo, ampak je pomemben tisti dober občutek, ki nas prevzame ob darovanju. Že zaradi njega se splača potruditi. Ravnanje z denarjem pomemben del vzgoje otrok. To pri otrocih razvije občutek odgovornosti in jih pripravi na samostojno življenje.

Vir: Damjana Šmid; O planicah, mozoljih in ljubezni

Lee Salk (Besedni zaklad)

Atomi in molekule (Otroške igre)

Lisa O. Engelhardt (Besedni zaklad)

Otroci in njihovi očetje

Razlaga očetovstva in njegova vloga se je v zadnjih letih zelo spremenila. Oče je unikatna oseba, ki se v moškem rodi skupaj z otrokom. Starševskega poklica in očetovstva se naučimo iz izkušenj, ki so prelpetene z vzorci našega odraščanja. Vsekakor pa je očetovstvo v veliki meri vezano na materinstvo, partnerko in družinske odnose. V starševski vlogi oče in mati osebnostno rasteta, se spreminjata, hkrati pa se spreminja tudi njun odnos in njuna zveza. Veljalo je, da očetova podoba zavzema skromno, nejasno mesto ob materinskem svetu ženske, h kateri se zatečemo, ko nam ne preostane drugega (celo v starosti in osamljenosti), vendar ima oče zelo pomembno vlogo. Polovico vsakega novonastalega življenja predstavlja oče, zato je njegova vloga – fizična in psihična prisotnost – izredno pomembna pri zdravem in kvalitetnem razvoju otroka. Nova vloga očetovstva se kaže v aktivnejši vlogi  v družini, ki se začne že z novorojenčkom. Danes se očetje dosti bolj vključujejo v nosečnosti in pri rojstvu otroka. Šola za bodoče starše jih vljuči v veliki meri in tako je sodelovanje očeta pri porodu postalo že redna praksa. Čeprav ima oče ob rojstvu devet mesecev „zaostanka”, lahko z aktivno vlogo v življenju novorojenčka naveže pristen stik in sodeluje v polni meri z nego, previjanjem, podiranjem kupčka, saj se mu bo to v naslednjih letih otrokovega življenja obrestovalo. Kot sem zapisal v drugem prispevku imajo otroci, s katerimi so se očetje veliko družili v povprečju višji inteligenčni kvocient od vrstnikov, ki te sreče niso imeli. Imajo tudi bolj razvit smisel za humor in višjo stopnjo samozavesti.

Raziskava iz leta 2004, ki so jo po naročilu Urada za enake možnosti, naredili na Fakulteti za družbene vede, je pokazala, da slovenski očetje povezujejo aktivno očetovstvo s prijetnimi opravili, kot je nega in igra z otroci, veliko manj pa so moški vključeni v ostalo družinsko (še posebej gospodinjsko) delo. Raziskava je pokazala, da se tistim očetom, ki se zdi popolnoma samoumevno, da partnerja enakovredno prispevata k finančnemu blagostanju družine, to ne zdi samoumevno pri razdelitvi del v družini. Medtem, ko so se ženske participirale in prevzele tudi finančno breme družine, moški le počasi prevzemajo dela, ki so sicer tipizirane za ženske. Minili so časi, ko je bila vzgoja in nega otrok samo materino delo. Delitev dela se je spremenila in porazdelila ter postala precej odvisna od dobre medsebojne komunikacije. Veliko je na razmereja v družini vplivala tudi sodobna družba, zahtevni pogoji dela, dolgi delovniki in daljša delovna odsotnost od doma. Službeni urniki že dolgo niso tako redni in ustaljeni kot so bili. Tudi države se v zadnjem času zavedajo spremenjenih okoliščin in skušajo očetu zagotoviti mesto v vzgoji in negi otroka skozi različne odločitve na tem področju, kot je recimo podaljšanje očetovskega dopusta. Moški mora biti enakovreden starš, ki svojega otroka pozna. Spozna ga pa samo skozi participacijo v negi in vzgoji. Več časa preživi s svojim otrokom, bolj ga pozna in lažje ga vodi, vzgaja in skrbi zanj. Razlika med spoloma še vedno obstaja. Mati in oče se morata nujno dopolnjevati in vzpostaviti komplementarnost, znotraj katere bosta oba enako prisotna. Vendar pa se morata prisotnost moškega in prisotnost ženske razlikovati. Odnos, ki ga ima oče s svojim otrokom, se prepleta s številnimi dejanji, zahtevami in telesnim stikom iz odnosa z njegovim očetom. Otrokovo rojstvo obudi v življenje ostanek mreže, stkane iz živih odnosov. Mladi oče se spet spominja sebe, kot majhnega otroka ob svojem očetu in zrcali vse svoje izkušnje v svoj odnos z otrokom. Otrokovo rojstvo napotuje očeta v prihodnost in v preteklost, k ostankom preteklosti, ki so prepleteni z otrokovo prihodnostjo. Heraklit je rekel: „ko moški postane oče, postane sam sebi sin.”

Vir: Jacques Arenes; Je oče še del družine?, www.tolovaj.com

Marie-Claire Duco (Besedni zaklad)

Šepasta lisica (Otroške igre)

Cesar, koliko korakov smem narediti? (Otroške igre)

Platon (Besedni zaklad)

Otroci in pozitivna samopodoba

Samopodoba je odnos do samega sebe ali celota predstav, stališč, potez, lastnosti, mnenj in drugih psihičnih vsebin, ki jih pripisujemo sami sebi. Je vse tisto, kar mislimo o sebi, o svojih lastnostih, o svojem telesu, o svojih uspehih in neuspehih, pozitivnih in negativnih lastnostih. Samopodoba je to, kako vidimo sami sebe, kaj si mislimo o sami sebi in kako mislimo, da nas vidijo drugi. Pozitivna samopodoba pomeni, da znamo sprejeti sebe s vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Otroci z zdravo samopodobo se spoštujejo, obvladajo svoje vedenje in zaupajo svojim odločitvam. Takšni otroci pričakujejo uspeh v življenju, so samozavestni in se v svoji koži dobro počutijo. Prenesejo tudi konstruktivno kritiko. Redko ali nikoli ne boste srečali otroka  z dobrim mnenjem o sebi in slabim obnašanjem.  Otroci s slabo samopodobo nimajo dovolj spoštovanja in so negotovi glede svojih odločitev in dejanj. Pogosto imajo težave pri učenju, počutijo se negotove, manjka jim vztrajnosti. Preobčutljivi so za mnenja drugih in velikokrat za neuspeh krivijo druge. Otroci s slabo samopodobo vidijo svet kot nekaj, česar se je treba bati, vanj ne zaupajo, počutijo se nevredne in nepomembne, prav zato pričakujejo neuspeh in se tako tudi vedejo. Nehajo se truditi. Za njih je takrat najvarnejši način, da se izognejo neuspehu in zadregi tako, da se ne udeležujejo. Ne poskušati je bolje, kot potruditi se in nato vseeno doživeti neuspeh. V času odraščanja se pomen samopodobe veča. Otrokom, predvsem najstnikom je pomembno, kaj si drugi mislijo o njih. Mladostniki s pozitivno samopodobo imajo močnejši občutek lastne vrednosti in se zato lažje upirajo pritisku vrstnikov. Ker se imajo radi in zaupajo v sebe, se manj bojijo, da jih drugi ne bi imeli radi.

Otroku morate pokazati, da je pomembna oseba, tako, da z njim ravnate s spoštovanjem. Otroke morate sprejeti takšne kot so. To ne pomeni, da morate imeti radi njihovo grdo vedenje, radi jih imejte, kljub njihovem grdem vedenju. „Rad te imam, ni pa mi všeč, kar si storil” je sporočilo, ki otroku pove, da ga imate radi, ne marate pa njegovega grdega vedenja. Otroke je potrebno naučiti, da je trud bistven za uspeh, da se vztrajnost izplača in obrestuje. Spodbujajte svoje otroke in videli bodo, da verjamete vanje in jim zaupate. Spodbujanje bo otrokom pomagalo, da se samozavestneje  soočijo z različnimi situacijami. Ne delajte reči, ki jih vaši otroci lahko naredijo sami in ne bodite preveč zaščitniški. Naučite otroke, da s svojimi dobrimi lastnostmi sprejmejo tudi slabe lastnosti. Pojasnite jim, da ima vsakdo dobre in slabe lastnosti. Naučite svoje otroke premagovati razočaranja, saj so le-ta del življenja in jih doživljamo prav vsi. Naučite otroke, da znajo razočaranje sprejeti, vendar ga naj ne jemljejo tragično. Kadarkoli občutek lastne vrednosti zaupamo nekomu drugemu, tvegamo, da bomo prizadeti. Korenine pozitivne samopodobe morajo rasti globoko v nas. Čudovito je, če smo ljubljeni. Tega ne moremo zanikati. Naučite otroke, da cenijo razloge za življenje. Razloge za odnose, za šolanje, za delo. Naučite jih videti tudi druge možnosti.

Pri graditvi pozitivne samopodobe svojih otrok morate imeti aktivno vlogo. Nudite jim spodbudo in podporo. Kadarkoli je mogoče, dajte otrokom pozitivna sporočila. Povejte jim, da je v njihovi moči, da se lepo vedejo. Naučite jih, da postanejo samozavestni. Verjamite v svoje otroke in naučili se bodo verjeti vase.

Vir: Dr. Sal Severe; Ljubezen ni dovolj

Haim G. Ginott (Besedni zaklad)

Slovenski otroci in internet

Pričujoča raziskava predstavlja začetne ugotovitve iz edinstvene raziskave EU Kids Online, zastavljene in izvedene v skladu s strogimi standardi mreže EU Kids Online. Financirana je bila s strani programa Evropske komisije za varnejši internet, z namenom izboljšave baze dokazov za politike, povezane z varnostjo na internetu.

Spomladi in poleti 2010 so bile v 25-ih evropskih državah opravljene ankete na slučajnem stratificiranem vzorcu 25.142 otrok, starih od 9 do 16 let, ki uporabljajo internet, ter z enim od njihovih staršev. Raziskava je proučevala naslednja tveganja na internetu: pornografija, ustrahovanje, prejemanje sporočil s spolno vsebino, stiki z ljudmi, doslej nepoznanimi v živo, offline srečanja z online poznanstvi, potencialno škodljive uporabniške vsebine in zloraba osebnih podatkov.

Izraz ‘otroci’ se tukaj nanaša na otroke, ki uporabljajo internet, stare od 9 do 16 let, ki prihajajo iz cele Evrope. ‘Uporabljati internet’ se nanaša na vse naprave, ki jih lahko otroci uporabijo za dostop do interneta, in vse kraje, koder lahko dostopajo do interneta.

Slovenski otroci in internet

Raziskava je pokazala, da nekaj več kot 74% slovenskih otrok uporablja internet vsak dan ali skoraj vsak dan. Uporaba se s starostjo povečuje. V povprečju na internetu preživijo 99 minut na dan. Tisti, stari od 9 do 10 let, na internetu preživijo približno 1 uro na dan. Skoraj 60% otrok internet uporablja v svoji sobi ali v katerem drugem zasebnem prostoru.

Otroci internet uporabljajo za različne aktivnosti. Za šolske potrebe je internet v zadnjem mesecu uporabljalo 65% otrok, 85% je v zadnjem mesecu gledalo video izseke (npr. na spletni strani YouTube), 52% je na internetu objavilo slike, videe ali glasbo. Spletno pošto je v zadnjem mesecu uporabljalo skoraj 70% otrok.

Uporaba spletnih socialnih omrežji (npr. Facebook, MySpace ...) je med slovenskimi otroci precej razširjena. Okoli 76% slovenskih otrok ima na spletnih socialnih omrežjih svoj profil. Med tistimi, starimi od 9 do 10 let, je takih 47%, med tistimi, ki so stari od 11 do 12 let, 67%, svoj profil ima tudi 89% tistih, ki so stari od 13 do14 let in skoraj 92% tistih, ki so stari od 15 do16 let.

Malo manj kot polovica otrok ima na svojem profilu več kot 50 stikov. Javni profil ima 22% otrok, okoli 43% otrok pa ima zaseben profil, kar pomeni, da ga lahko vidijo zgolj prijatelji/stiki. Približno 18% otrok s profilom na spletnem socialnem omrežju ima na njemu med drugim objavljeno tudi svojo telefonsko številko ali domač naslov.

26% otrok je imelo stik/ so komunicirali z osebami, ki jih v živo prej niso poznali. Med tistimi, starimi od 11 do 12 let, je bilo takih 20%, med otroci, starimi od 13 do 14 let, okoli 24%, med tistimi, starimi od 15 do16 let, pa je na spletu stik z eznanci imelo 29%.

43% slovenskih otrok se je že kdaj sestalo z osebo, ki je predhodno niso poznali v živo. 23% teh otrok se je v preteklem letu sestalo s 5 osebami ali več. Najpogosteje so otroci osebe, s katerimi so se sestali, spoznali prek spletnih socialnih omrežji. Pri 42% je šlo za starejšega najstnika (mlajšega od 20 let), ostali pa so se sestali z vrstniki.

Delež otrok, ki so se sestali z neznancem, je dokaj visok, izkazalo pa se je, da je velika večina, skoraj 86% otrok, nekomu povedala o svoji nameri. V večini so o tem obvestili vrstnike, 29% otrok je na srečanje nekdo spremljal.

Nekateri otroci imajo s srečanji slabe izkušnje. 67% otrok je namrečpovedalo, da jim je oseba, s katero so se srečali, rekla nekaj žaljivega/bolečega, 66% od teh je to dokaj do zelo razburilo. 80% se je o tem pogovorilo s svojimi vrstniki.

Rezultati so pokazali, da je kar 83% otrok je prepričanih, da znajo najti informacije o tem, kako varno uporabljati internet. Nastavitve zasebnosti na spletnih straneh mreženja zna spremeniti 79% otrok. To zna storiti 56% najmlajši, starih od 9 do12 let. Enak delež jih zna prav tako izbrisati zgodovino brskanja

Izkazalo se je, da večina staršev ni pretirano zaskrbljena zaradi otrokove uporabe interneta in možnosti, da z njim tam v stik stopi neznanec. Takšnih je nekaj manj kot 22% staršev. Prav tako je zgolj četrtina staršev pravi, da jih skrbi, da bi otrok videl neprimerne vsebine na internetu.

Okoli 67% staršev se z otrokom pogovarja o tem, kaj le ta počne na spletu. 59% staršev je v času, ko otrok uporablja nternet, nekje v bližini, ob otroku v času uporabe sedi 22% staršev. Večkot polovica staršev je svojem otrokusvetovala, kako varno uporabljati internet in kako naj se obnaša do drugih ljudi na spletu.

Večinoma starši ne omejujejo otrokove aktivnosti na internetu.70% staršev dovoljuje, da otrok uporablja program za takojšnje sporočanje (MSN...) kadar hoče, 12% pa dejavnost nadzirajo oziroma mora otrok dobiti dovoljenje za uporabo. Prav tako starši ne omejujejo gledanja video izsekov ter snemanja filmov in glasbe. Otroci na internetu ne smejo deliti svojih osebnih informacij, takih je 54%, pol manj (26%) staršev pa otrokom prepoveduje izmenjavo slik, videov in glasbe z drugimi.

Velika večina staršev ne uporablja zaščitnih mehanizmov. Tako programsko opremo za sledenje spletnih strani, ki jih otrok obišče, uporablja 9,4% staršev, storitev, ki omejuje čas, ki ga otrok preživi na internetu 8,6% in programsko opremo za filtriranje ali preprečevanje nekaterih spletnih strani 13,7% staršev.

Vir: Ólafsson, Kjartan, Livingstone, Sonia and Haddon, Leslie (2013) Children’s use of online technologies in Europe : a review of the European evidence base. EU Kids Online, EU Kids Online Network, London, UK.

http://www.lse.ac.uk/media@lse/research/EUKidsOnline/EU%20Kids%20II%20%282009-11%29/EUKidsExecSummary/NationalExecutiveSummaries.aspx

Otroški nasveti za starše

NE RAZVAJAJTE ME. Dobro vem, da ne morem imeti vsega, kar si želim. Samo preizkušam vas.

NE BOJTE SE BITI STROGI. To mi je všeč. Tako vem, kaj smem in česa ne.

NE BODITE GROBI Z MANO. Sicer bom mislil, da se samo s silo kaj doseže. Rad bom upošteval nasvet.

NE BODITE NEDOSLEDNI. Zaradi tega sem negotov in se izogibam vsaki obveznosti.

NE NASEDAJTE MOJIM PROVOKACIJAM. Kadar govorim in delam vse zato, da vas razžalostim. Na ta način bi lahko dosegel kakšno zmago.

NE BODITE ŽALOSTNI, KADAR VAM REČEM, DA VAS SOVRAŽIM. Ne mislim resno, želim samo, da bi vam bilo žal za tisto, kar ste naredili.

NE PODCENJUJTE ME. Zaradi tega bom igral "velikega šefa".

NE DELAJTE STVARI, KI JIH LAHKO OPRAVIM SAM. Zaradi tega se počutim kot dojenček, utegnil bi vas imeti za svoje služabnike.

NAJ MOJE RAZVADE NE PRITEGNEJO VAŠE POZORNOSTI. To me samo spodbuja, da nadaljujem z njimi.

NE OPOZARJAJTE ME PRED DRUGIMI. Bolj pazljiv bom, če se boste z menoj pogovorili na štiri oči.

NE RAZPRAVLJAJTE O MOJEM OBNAŠANJU MED PREPIROM. Takrat slabo slišim in mi ni do sodelovanja. Naredite, kar mislite, da je vredu, toda pogovorimo se kasneje v miru.

NE PRIDIGAJTE MI. Bili bi presenečeni, če bi vedeli, kako dobro vem, kaj je prav in kaj narobe. Sicer pa NE PRIDIGAJTE MI KAR NAPREJ, naredil se bom gluhega.

NE DAJAJTE MI OBČUTKA, DA SO MOJE NAPAKE GREHI. Moram se naučiti delati napake, ne da bi pri tem občutil krivdo.

NE ZAHTEVAJTE VEDNO POJASNIL ZA MOJE OBNAŠANJE. Včasih res ne vem, zakaj sem kaj storil.

NE PRECENJUJTE ME. Če me je strah posledic, se utegnem zlagati.

NE POZABITE, DA RAD TUDI EKSPREMENTIRAM. Tako se učim, vas pa prosim, da ste potrpežljivi.

NE VARUJETE ME PRED POSLEDICAMI. Ob izkušnjah se učim.

NE ZAVRAČAJTE ME, KO ŽELIM ODGOVORE NA VPRAŠANJA. Zato bom moral spraševati in poiskati informacije drugje.

NE GOVORITE MI, DA STE IDEALNI IN NEZMOTLJIVI. S takšnimi je tako težko živeti.

NE SILTE ME. S siljenjem me samo učite, da zmaguje moč! Rajši me vodite!

NE SPREMINJAJTE SVOJIH ODLOČITEV. To me samo zmede.

NE DVOMITE O MOJI POŠTENOSTI. V strahu se bom zlagal!

NAJ VAM NE BO POD ČASTJO, ČE SE MI KDAJ OPRAVIČITE. Pristno opravičilo ogreje moja čustva do vas!

NE SKRBITE, ČE PREŽIVIMO MALO ČASA SKUPAJ. Važno je, kako ga preživimo. Ne pozabite, da ne morem odrasti brez razumevanja in podpore. Graja mi nikoli ne uide, zaslužena hvala pa.

BODITE MOJI PRIJATELJI. Pa bom tudi jaz vaš. Učite me z zgledom, ne s kritiko.

IN POLEG VSEGA: imam vas rad. Imejte tudi vi mene!

Jean Paul Sartre (Besedni zaklad)

Kaj lahko storimo starši glede igre

Joseph Childton Pearce pravi:  "Otrok se ne more naučiti igrati, če se starši ne igrajo z njim. Igra … je velikanski ustvarjalni potencial, skrit v vsakem otroku, ki … se nikoli ne razvije, če ga starši ne spodbudijo s svojim zgledom." Igra je najbolj prvinski izraz otrokove prirojene genialnosti in predstavlja bistvo mnogih najplemenitejših prizadevanj človeštva. Igra, kot naravni in spontani pojav počasi izginja, saj se nestrukturirane  vrste spontane otroške igre umikajo bolj nadzorovanim oblikam prostega časa. Otroci izgubljajo stik s svojo notranjo potrebo po ustvarjalni izrabi prostega časa, kar slabo vpliva na njihovo družabno, čustveno in intelektualno življenje, pa tudi na usodo človeške vrste nasploh. Igra je velik del socializacije vsakega otroka. Kako lahko kot starši pomagamo pri otroški igri?

Razvijamo svojo lastno igrivost

Otrok prek našega zgleda zasluti, za kaj pri igri gre, zato moramo biti v prvi vrsti sami igrivi. Predstavljati si moramo sebe kot tri ali štiriletnike, vzeti si moramo odmor in se sami posvetiti svobodni igri. Slikajmo s prstnimi barvami, tekajmo po gozdu, ustvarjajmo iz plastelina, skladajmo pesmice, ugasnimo luči in zaplešimo. Takšna in podobna doživetja raztopijo predsodke (ki jih je veliko), kako naj se obnaša odrasel človek, in osvobodijo ustvarjalne energije, ki jih lahko potem izkoristimo pri igranju z otroki.

Opazujmo otroke pri igri

Otroci v svoje nestrukturirane igre vključujejo široko paleto tem, med drugim tiste, izposojene iz otroške književnosti, medijev, od sošolcev in iz drugih virov. Te teme pokrivajo množico področij: igranje družinskih vlog, junake in razbojnike, vesoljska potovanja, basni, filme s pošastmi, vojne igre, modne revije in druge. Če ne razmemo otroškega igralnega besednjaka, se bomo težko vključili v igro. Povprašajte svoje otroke o pravilih in poteku igre, ki se jo igrajo, da se jim bomo lahko pridružili v skladu z njihovimi predstavami.

Sprijaznimo se z neredom in bučnostjo

Razen, če vidimo, da otroci povzročajo škodo, sprostimo svoje običajne omejitve glede razgrajanja, razmetanosti stanovanja, glasnosti in drugih starševskih strašil. Igra je čas za spontanost, zato moramo otrokom dovoliti malo razgrajanja, če ga potrebujejo. Znebimo se predsodkov, spustimo se na vse štiri mukajmo po kravje ali pa se kot dirkalni avto spustimo čez sobo – otroci bodo navdušeni. Že pred začetkom pa razložimo kratka in jasna navodila ter pogoje, da igra ne bo prešla v kaos.

V igro vključujmo novosti

Potem ko se že znamo naravno vključiti v otroško igro, lahko postopno dodajamo novosti, ki bodo popestrile dogajanje. Takšne preobrazbe v igri povzročijo, da otroki razširijo ustaljen niz pravil in uvedejo nova. Pričnimo z razmeroma majhnimi spremembami in jih kasneje nadgradimo. Pomembno je, da vemo, da se lahko z otrokom igramo v katerikoli starosti. Starejši otroci imajo sicer rajši bolj strukturirane igre in dejavnosti, vendar bodo še vedno uživali, če jim bom dodelili vlogo v skeču ali jih povabili k reševanju zapletenega rebusa.

Ponudimo otrokom dovolj igrač iz vseh pomembnih skupin

Potrebno je poiskati ravnovesje med AKTIVNIMI igačami (kolebnica, rolerji, sanje, skiro, jojo) in USTVARJALNIMI igračami (modelirna glina in plastelin, tolkalni inštrumenti, lutke) ter VZGOJNIMI igračami (družabne igre, sestavljanke, magneti, globus). Otroci nas bodo pri teh igrah velikokrat potrebovali, predvsem da jim razložimo pravila, jih naučimo določene spretnosti ali samo, da smo jim partner v igri. Pomembno je da otrokom izberemo igrače, ki so dobro oblikovane, varne, trpežne in primerne otrokovi starosti. Kvalitetna igrača bo več let skrbela za veselje otrok in jim obogatila neštete ure. NEDEFINIRANIM igračam dajmo prednost, saj je preprosta lutka boljša od punčke, ki s pomočjo tehnologije govori in obvlada vse sama. Izogibajmo se igrač, ki naredijo vse namesto otroka. 

Mararet Lowenfeld pravi, da je igra nujni korak na poti od nezrelosti do čustvene zrelosti. Vsakdo, ki v otroštvu niimel priložnosti za igro, jih bo kot odrasel človek še vedno iskal.

Vir: Thomas Armstrong; Prebudite genija v svojem otroku