Starši povsod iščejo priložnost,
da bi privzgojili otroku občutek odgovornosti. Za privzgajanje odgovornosti so
za dečke priljubljena opravila kot so praznjejnje posode za smeti, popravljanje
po dvorišču itd. Deklicam pa raje
pustimo, da pomivajo posodo in popspravljajo postelje. Te naloge so pomembne za
gospodinjstvo, ne pripomorejo pa bistveno k privzgajanju občutka odgovornosti.
Ponekod se te naloge spremenijo v stalne bitke, ki povzročajo napetost in jezo
v družini. Če bomo grobo vztrajali na tem bomo dobili poslušne pospravljače
vrta in pomivalke posode, to pa lahko v prihodnosti slabo vpliva na njihov značaj.
Preprosto je, da občutka odgovornosti ni mogoče vsiliti. Lahko raste iz
otrok samih, se oplaja in usmerja ob vrednotah, ki jih otrok vidi doma in v
družbi. Občutek odgovornosti, ki ne temelji na pozitivnih vrednostah, je lahko
antisocialen in destruktiven.
Vir odgovornosti – Radi bi, da bi bili naši otroci zanesljivi ljudjem,
hoteli bi, da bi njihov občutek odgovornosti temeljil na najvišjih vrednotah
kot sta spoštovanje življenja in skrb za človeški blagor. Odgovornost mora
izhajati iz spoštovanja življenja in iz prizadevanja biti srečen in pošten. Odgovornost
vidimo in merimo ponavadi v bolj konkretnih merilh: v neredu v otrokovi sobi,
zamujanju šole, v površnih domačih nalogah, v kljubovalni neposlušnosti ali v
neprimernem vedenju. Vendar je otrok lahko vljuden, lahko ima pospravljeno sobo, njegove odločitve
so pa vseeno neodgovorne. Tako je posebno pri tistih otrocih, pri katerih smo vedno mi odločali, kaj je treba storiti,
in ki so imeli le malo priložnosti, da bi sami presojali, sami izbirali in
notranje rasli.
Koliko naših naukov otroka prime, je odvisno od tega kako mu gredo naši
nasveti do živega. Vrednot ne moremo učiti. Vrednote morajo otroci vsrkati vase, postati morajo del njih, to pa je
mogole samo na način, da se istovetijo, da se kosajo s človekom, ki si je
pridobil njihovo spoštovanje in ljubezen.
Tako je problem odgovornosti stvar staršev ali natančneje vrednot, ki jih
otroci vidijo pri starših. Kolikšna je zanesljivost otrok, je odvisno od tega, kakšen odnos imajo starši do otrok
in kako spretno ravnajo z njimi. Naš odnos bo pravilen, če jim dovolimo
izražati in sproščati vsa čustva; spretno pa bomo ravnali z njimi tako, da jim
pokažemo kako pravilno usmerijo ta čustva. Tukaj pa lahko imamo velike težave,
saj čustev, tako kot narasle reke ne moremo ustaviti, lahko pa jih preusmerimo.
Ne moremo jih zanikati, ne moremo barantati, ali so upoštevana ali ne, ne
moremo jih izbrisati. Moramo jih priznati, njih in njihovo moč. Z njimi moramo
ravnati spoštljivo in jih pametno usmerjati. Če jih pravilno usmerimo lahko
prinesejo luč in veselje v naše domove.
Takšni so vzvišeni cilji, vsekakor pa jih omajajo vsakdanje težave. Kot
starši si moramo narediti načrt dolgoročnih in kratkoročnih prizadevanj. Vedeti moramo, da je vzgoja otrokovega
značaja odvisna od našega odnosa do njega in da potez značaja ni moč graditi z
besedami ampak z vzgledi. Prvi korak v tem procesu je, da se odločimo
zanimati za vse, tudi za to kar otroci mislijo in notranje čutijo, in ne samo
za to, ali ubogajo ali ne. Dejstvo je,
da otroka uči življenje samo; tega ne smemo prezreti. Če ga kar naprej grajamo,
se ne bo naučil odgovorno odločati. Naučil se bo obsojati samega sebe in iskati
napake pri drugih. Naučil se bo dvomiti o lastni presoji, podcenjevati svoje
sposobnosti in ne bo zaupal dobrim namenom drugih. Otroci se ne rodijo s čutom odgovornosti, niti si ga ne pridobijo
avtomatično v določeni življenjski dobi. Pridobijo si ga počasi, učiti se ga
morajo vsak dan, vsak dan se morajo uriti v presojanju in izbiranju tistih
svari, ki so primerna za njihova leta in razum.
S privzgajanjem čuta odgovornosti lahko pričnemo pri otroku že zelo zgodaj.
Utrjujemo ga tako, da ga vprašamo za mnenje o tem ali onem, in če je le mogoče,
mu dovolimo odločati o zadevah, ki se tičejo njega samega. Treba je strogo
ločiti med mnenjem in odločitvijo. So stvari, za katere odločajo otroci
izključno sami. V takih stvareh naj otroci odločajo sami, so pa tudi stvari, ki
spadajo izključno v našo presojo. V takih primerih ima otrok lahko posvetovalen
glas, ne more pa odločati. Mi odločamo zanj – in mu pomagamo sprijazniti se s
tistim, kar je neogibno.
Glavne ovire pri pogovoru z otroki pa so, da jim ukazujemo, odločamo v
njihovem imenu, jim odrekamo. Zelo slabo je tudi, če jim grozimo, pridigamo,
jih neprestano opominjamo, kritiziramo ali celo obtožujemo. Tisto, česar starši
ne bi smeli nikoli početi, je tudi prenašanje občutka krivde na otroka, sramotenje
in zasmehovanje. Za uspešen pogovor uporabljamo jasne besede, ki pa nikoli ne
smejo obtoževati, izločimo besede prisile. Otrok naj ima možnost izbire in
samo-odgovornosti. Otroku pomagajmo pri izražanju otrokovih neugodnih čustev in
mu pomagajmo, da sprosti svojo jezo. Uporabljajmo vprašanja v zvezi z
otrokovimi občutki in željami. Bodimo odprti za pogovor, podpirajmo otroke in
če je potrebno, tudi tolažimo. Preverjajmo sporočeno. Pomembno je, da preverimo
ali smo prav razumeli njegovo sporočilo.
Kot starši moramo pozorno spremljati otroka, odobravajmo njegova prizadevanja
in se mu zmeraj zahvalimo za njegov prispevek ter pohvalimo opravljeno delo. Pozitiven
odnos in dober vzgled staršev imata odločilno vlogo v razvoju otrokovega značaja.
Vir: Starši in
otroci, dr. Haim G. Ginot
Ni komentarjev:
Objavite komentar