četrtek, 09. januar 2014

Otroci in prometna varnost



Otroci se dnevno vključujejo v promet. Srečujejo se z prednostmi in nevarnostmi sodobnega prometa. Majhnost otrokom ne omogoča takšnega pregleda na cestišče, kot ga ima odrasli. Otroci dobro slišijo vendar ne morejo natančno razločiti iz katere strani pripelje vozilo, ne znajo dobro presojati hitrosti vozil in oceniti razdalje, ne razlikujejo dobro pojmov levo in desno, hitro jih kaj zmoti in zamoti njihov pogled. Zato je ogrožena njihova varnost. Največ žrtev med otroci pešci je v starosti od štirih do sedmih let, ko še ne zmorejo vseh zahtev sodobnega prometa. Zato so jim potrebni nasveti, pomoč, vodenje in nadzor in vzor odraslih. Ko nas otroci opazujejo in poskušajo posnemati, pridobivajo potrebna znanja in izkušnje, razvijajo sposobnosti in navade. Zato moramo izkoristiti vsako priložnost doma, vsak sprehod, pot v mesto, vsako vožnjo v vozilu.

Otroci se morajo UČITI prometnih pravil


Učenje naj poteka postopoma. Otroku najprej razložimo, kakšno je pravilno vedenje v prometu, nato mu pokažemo pravilno vedenje in mu ga predstavimo postopoma npr. najprej se ustavim, pogledam levo itd. Nato skupaj z njim izvedemo vedenje, otrok sam govori kaj dela in nazadnje tudi sam izvaja aktivnost, mi pa ga pozorno spremljamo in ga opozarjamo na pomanjkljivosti. Tako bodo otroci počasi spoznavali promet in prometna pravila ter se ravnali po njih. Otrok mora svoje ravnanje tudi ubesediti. Glasno mora reči: »Stoj«, »Pogledam na levo«, »Pogledam na desno«.

Z otrokom najprej vadimo na manj prometnih površinah, kasneje pa mu predstavimo tudi bolj zahtevne situacije v prometu. Učenje v prometu mora otroku postati naravni vsakdanji del življenja. Skozi mora uriti pozornost in poznavanje ter izvajanje prometnih pravil. Kadar otroci naredijo napako jih ne smemo oštevati, ampak moramo skupaj z njimi ugotoviti, kaj je bilo narobe in to popraviti. Največ bomo dosegli z doslednostjo pri svojem ravnanju in pri ravnanju naših otrok.


 Otroci morajo biti VIDNI v prometu



Otroka pogosto zaradi njegove majhnosti spregledamo, lahko ga skrije živa meja, parkiran avtomobil ali kak drug predmet ob cesti. Otroci pogosto mislijo, da jih voznik vidi, če oni vidijo avte, ki se približujejo. Zato moramo izbirati svetla oblačila v živih barvah s katerimi dosežemo, da bodo otroci dobro vidni. Pri slabi vidljivosti in v mraku morajo nositi ob žep pripeto kresničko, tako da le-ta prosto niha in odseva svetlobo, če jo osvetijo avtomobilski žarometi. Otrok, naj ima kresničko vedno pri sebi, običajno je pripeta ob desni žep. Še posebej je uporaba odsevnih sredstev pomembna v mesecih, ko je daljša noč in so otroci pogosteje v mraku na cesti.


Hoja po pločniku in cesti


Predšolskega otroka pri hoji po pločniku ali robu ceste vedno držimo za roko. Tako nas ne more nenadoma spustiti in steči na cesto, če ga kaj v trenutku pritegne. Prav tako mu moramo tudi takšno hojo razložiti in povedati njen pomen.

Otroci naj hodijo čim dlje od roba ceste, tako, da je kar najbolj oddaljen od vozil in smo odrasli vedno med njim in vozili. Tako imamo tudi več možnosti, da preprečimo njegov skok na cesto, tudi voznik bo imel več časa da bo opazil otrokovo namero in pravočasno ustavil. Ko otroka učimo, kje naj hodi si pomagamo s črto, ki jo narišemo s kredo po sredi pločnika ali z vrvico, da bolj nazorno pokažemo katera polovica je zanj bolj varna.

Kjer ni pločnikov so pešci, še posebej otroci bolj ogroženi. Z otrokom vedno hodimo ob levem robu ceste, tako, da smo zmeraj med otrokom in cestiščem. Tako vidimo prihajajoče vozilo in se mu lahko pravočasno umaknemo, tudi če voznik vozi nepravilno. Le izjemoma, če je tako res varneje, hodimo ob desnem robu cestišča. Če je rob ceste zelo ozek, hodimo z otrokom drug za drugim, tako, da držimo otroka pred seboj.

Prečkanje ceste


Prečkanje ceste je zahtevna naloga, ki zahteva tudi od odraslega veliko znanja, pozornosti in previdnosti. Nalogo moramo razdeliti na več delov, tako bo otroku lažje razumljiva in enostavnejša. Ti deli so: izbiranje najvarnejšega mesta za prečkanje ceste, ustavljanje pred robom pločnika, opazovanje prometa in pravilno presojanje kdaj je potrebno cesto prečkati, dejanskega prečkanja ceste.

Pred prečkanjem ceste se vedno ustavimo korak od roba pločnika ali vozišča!
Poiščemo najvarnejše mesto za prečkanje ceste, to morajo biti površine, na katerih vozniki lahko pravočasno opazijo otroka in da otroku ne zavirajo pogleda parkirana vozila, ograje, zabojniki, žive meje ipd. otroka navajamo, da se pred prečkanjem vedno ustavi in glasno reče »STOJ«, Tako se bo postopoma navadil, da ne bo nikoli nenadoma stopil na vozišče.


Otroka navajamo, da preden stopi na vozišče še enkrat pogleda ali se mu približujejo vozila. Pogledati mora na levo, na desno in še enkrat na levo, saj vozilom, ki prihajajo z leve, najprej križa pot. Da bi dobro videli morajo levo in desno obračati tudi glavo. Pozorni smo da otroci to izvajajo dosledno in da res opazujejo in glasno izgovarjajo levo, desno, levo. V tej začetni fazi otroci veliko pozornosti namenijo izvajanju prečkanja in manj pozornosti, na to moramo biti pazljivi. Posebno moramo biti pozorno na poznavanje izrazov levo desno in koordinacijo. Pomembno je tudi, da otrokom povemo naj poslušajo promet, ugotavljajo s katere strani pripelje vozilo. Zvok nam je lahko v veliko pomoč.

Ko smo se pravilno ustavili ob robu ceste ali pločnika in pozorno poslušamo promet, začnemo z najtežjim delom, prečkanjem ceste. Prva prečkanja naj bodo na ozki, neprometni cesti. Otroka navajamo na to, da prečka cesto le, če iz obeh strani ne pripelje avtomobil ali takrat, ko mu voznik jasno pokaže naj prečka cesto.

Kako prečkam cesto?


  • Izberem najvarnejše mesto za prečkanje ceste.
  • Vozišče moram prečkati na prehodu za pešce, če je ta oddaljen od mene manj kot 100 metrov.
  • Vedno se ustavim pred robom pločnika ali cestišča. Korak od roba vozišča ali pločnika.
  • Dobro poslušam!  V prometu mi zvok lahko pomaga, da ravnam pravilno, tudi če spregledam vozilo.
  • Opazujem promet: pogledam, če se bližajo vozila.
  • Hodim po desni strani zebre! Tako se ne zaletavam v pešce, ki so na nasprotni strani in sem bolj oddaljen od vozila, ki prihaja z moje leve strani.
  1. USTAVIM SE NA ROBU PLOČNIKA
  2. POGLEDAM NA LEVO
  3. POGLEDAM NA DESNO
  4. ŠE ENKRAT POGLEDAM NA LEVO
  5. PREČKAM
  6. NA SREDINI CESTE ŠE ENKRAT POGLEDAM NA DESNO

Če se mi z leve ali desne približuje vozilo, moram ponoviti cel postopek!


Pri vseh teh postopkih bomo otroku pomagali, če bomo tudi sami ravnalo enako. Ne pozabite tega tudi takrat, ko se vam najbolj mudi. Za otroka bo tudi zelo vzpodbudno, če nas kdaj tudi on uči in vodi skozi ta postopek. Zelo pomembno je, da se otrok nauči, da prečka cesto z NORMALNIMI KORAKI, ne v teku. Tako ima voznik več možnosti, da pravočasno ustavi.

Prečkanje ceste na semaforiziranem prehodu.


Takšno prečkanje je lažje in varnejše. Počakamo na zeleno luč. Kljub zeleni luči moramo vedno pogledati levo in desno in se prepričati ali so vozniki resnično ustavili. Tudi tukaj je potrebno prečkati z normalno hitrostjo, tudi če se med tem prižge rdeča luč. Če na semaforju utripa zelena luč in smo še na pločniku, je bolje, da počakamo, saj se bo kmalu prižgala rdeča luč. Čas, ki ga imamo za prečkanje ceste zmeraj omogoča, da cesto prečkamo varno. Pri semaforjih, ki so postavljeni le na prehodih za pešce moramo  običajno pritisniti na tipko in počakati na zeleno luč.

 

 

Prečkanje ceste med parkiranimi vozili.


Takšno prečkanje je za otroka zelo nevarno. Če le moremo, naj prečka cesto tako, da ga parkirana vozila ne bodo zakrivala in ga lahko vidi tudi voznik v avtomobilu ter bo imel dober pogled na cesto. Najprej mora pogledati ali v parkiranem vozilu ni voznika, ki namerava odpeljati. Če je naj počaka, da odpelje.
Z roba pločnika ali vozišča, od koder še ne vidimo na cestišče, moramo priti do točke, iz katere je dogajanje na cesti dobro vidno. Najprej pogledamo v vozili med katere nameravamo stopiti in ugotovimo ali sta voznika v avtu. Če ni nikogar stopimo med vozili in se ustavimo korak od zunanjega roba parkiranega vozila in od tu, še vedno med dvema avtomobiloma opazujemo promet in presojamo, kdaj je cesta prosta. Pogledamo na levo in desno, še enkrat levo in če je cesta prosta jo prečkamo. Tudi igračo ali žogo, ki je padla na cestišče poberemo na enak način.

Nevarnosti in napake


V prometu preži veliko nevarnosti, zato je pomembno, da se teh nevarnosti zavedamo in jih z otrokom tudi vadimo. Kljub temu, da otrok že obvlada določeno vedenje, otrok sam v prometu ne sme sodelovati do starosti približno sedmih let, saj še ni sposoben dobro dojeti nevarnosti in ga različni dejavniki lahko hitro zmedejo. Otrok promet doživlja bolj čustveno in ga lahko hitro premami lepa izložba, avto, prestraši tovornjak in preusmeri pozornost na tisto stvar, ki ga pritegne in pozabi na pravila, zato potrebuje našo pomoč.

 

Prometni znaki



Veliko različnih pravil in zahtev je, ki jih mora otrok upoštevati, za nas so nekaj enostavnega in vsakdanjega, otroku pa povzročajo težave, zato jih utrjujte postopoma. Proces učenja traja dlje časa. Posamezna vedenja, ki jih je otrok osvojil moramo čez čas ponoviti in jih preveriti. Otrok pridobiva znanje in izkušnje z določenim vedenjem v novih situacijah. Čas učenja in utrjevanja je odvisen od posameznega otroka, kot od zahtevnosti posamezne prometne situacije. Otrokovo zanimanje lahko spodbujamo tudi z raznimi igrami, slikanicami in prometnimi pobarvankami. Največ pa k usvajanju prometnega znanja prispeva realno učenje v prometu. Starši moramo otroke učiti, spremljati, nadzorovati in preverjati. Naš trud bo zmeraj poplačan z znanjem in varnostjo našega otroka.



Vir: Prvi koraki v svetu prometa - Javna agencija RS za varnost prometa



Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...