Otroci in opismenjevanje

Opismenjevanje je neprekinjen proces, ki se prične v predšolski dobi v otrokovem okolju in družini. Tak proces je dolgotrajen in poteka preko vseh štirih komunikacijskih dejavnosti : branja, pisanja, govorjenja in poslušanja.

L. Miller  pravi, da otrok najprej čečka, iz čečkanja se razvije risanje in pisanje. Tri ali štiri leta star otrok dela znake podobne črkam, jih niza in kombinira z risbo. Črk v tem obdobju še ne povezuje z glasovi, nekatere črke pa pogosteje ponavlja kot druge. Črke si tudi izmišlja, jim daje pomen, ker zdaj že ve, da se vsebina lahko izrazi s pisanjem. Želi, da mu odrasli povedo, kaj je napisal. Pri petih letih že uporabi prave črke. Besede napiše z eno črko ali zlogom. Otrok sliši glasove in posnema črke, zapisane črke otroku pomenijo celo besedo. Pisanje mu pomaga, saj glas spremeni v črko, tako glas tudi “vidi” in “čuti”. V sedmem letu ali prej nekateri otroci že pišejo, kot slišijo, torej ne pravopisno pravilno. Otroci pišejo večinoma z velikimi tiskanimi črkami ali pa mešajo velike in male tiskane črke. V predšolski dobi otroci pogosto pišejo zrcalne podobe črk in celih besed iz desne proti levi. 

A Brown govori o več principih :

Generativni princip: Otrok ponavlja nekaj črk v velikem številu kombinacij. Ne pozna prave funkcije črk.

Princip simbolnega predstavljanja: Otrok ne pozna povezave med glasovi in črkami, lahko pove, kaj je z nizanjem znakov in črk hotel povedati.

Faza natančnega izražanja odnosa med glasovi in črkami: Otrok v to fazo pride v 6. in 7. letu starosti. Otrok ve, da so črke lahko različne velikosti in oblike. Skoraj vedno je zapis dopolnjen z risbo. Na tej stopnji moramo spodbujati prosto in prostovoljno pisanje. Pomoč mora biti strpna in individualna, izboljševanje pisave pa postopno. Pomembna je informacija, da se branje in pisanje v predšolski dobi tesno povezujeta. Otrokovo predšolsko pisanje je v resnici le delno spontano in samostojno, saj večina otrok potrebuje in tudi ima spodbudo in pomoč staršev, vzgojiteljev in učiteljev. Željo po pisanju pa mora izraziti otrok sam. Seveda pa so si otroci med seboj različni in se navedene dejavnosti ne pojavljajo pri vseh otrocih v enakem vrstnem redu.

Gentry pa je razvoj pisanja opredelil v petih stopnjah, ki si sledijo od začetka pisalnih poskusov pa do stopnje, kjer naj bi otroci že imeli abstraktno znanje o besedah.

Prvo stopnjo je Gentry poimenoval predkomunikativna stopnja. Na tej stopnji otrok uporablja le posamezne znake, črk pa še ne zna povezati z glasovi. Vendar se že zaveda, da simboli imajo pomen in da tvorijo sporočilo.

Druga stopnja je delno fonetična stopnja. Na tej stopnji otrok začenja dojemati  povezavo glas–črka. Otroci ne pišejo celih besed, ampak le nekaj črk ali pa besede kombinirajo s slikami.

Tretjo stopnjo je Gentry poimenoval fonetična stopnja. Otrok zapisuje glasove tako kot jih sliši. Glasov, ki jih ne sliši, ne zapiše, prav tako pa ne upošteva pravil, ki se nanašajo na pravilen zapis.

Četrta stopnja je prehodna stopnja. Na tej stopnji otrok začne upoštevati pravila dogovorjenega zapisovanja besed. Kot zadnja nastopi pravopisna stopnja, kjer otroci že osvojijo nekaj abstraktnega znanja o besedah.

Za uspešen pričetek opismenjevanja so potrebne določene spoznavne, motivacijske in sporazumevalne sposobnosti. Poleg nejezikovnih dejavnikov, med katere sodi razvoj zaznavanja, motorike in nebesednega logičnega mišljenja je pomembna tudi otrokova jezikovna razvitost: bogato besedišče in razvito poslušalsko-govorno sporazumevanje.

Če želimo, da je opismenjevanje uspešno, morajo biti razviti vsi predpogoji za opismenjevanje. To pomeni, da je treba slediti otrokovemu razvoju in razvijati sposobnosti in spretnosti, ki jih otrok v posameznem razvojnem obdobju zmore. Nikakor pa ne smemo preskakovati razvojnih stopenj in otroku vsiljevati dejavnosti, ki jih ne zmore in ob katerih občuti neuspeh.