Razlaga očetovstva in njegova vloga se je v zadnjih letih zelo spremenila.
Oče je unikatna oseba, ki se v moškem rodi skupaj z otrokom. Starševskega
poklica in očetovstva se naučimo iz izkušenj, ki so prelpetene z vzorci našega
odraščanja. Vsekakor pa je očetovstvo v veliki meri vezano na materinstvo,
partnerko in družinske odnose. V starševski vlogi oče in mati osebnostno
rasteta, se spreminjata, hkrati pa se spreminja tudi njun odnos in njuna zveza.
Veljalo je, da očetova podoba zavzema skromno, nejasno mesto ob materinskem
svetu ženske, h kateri se zatečemo, ko nam ne preostane drugega (celo v
starosti in osamljenosti), vendar ima oče zelo pomembno vlogo. Polovico vsakega
novonastalega življenja predstavlja oče, zato je njegova vloga – fizična in
psihična prisotnost – izredno pomembna pri zdravem in kvalitetnem razvoju
otroka. Nova vloga očetovstva se kaže v aktivnejši vlogi v družini, ki se začne že z novorojenčkom.
Danes se očetje dosti bolj vključujejo v nosečnosti in pri rojstvu otroka. Šola
za bodoče starše jih vljuči v veliki meri in tako je sodelovanje očeta pri
porodu postalo že redna praksa. Čeprav ima oče ob rojstvu devet mesecev
„zaostanka”, lahko z aktivno vlogo v življenju novorojenčka naveže pristen stik
in sodeluje v polni meri z nego, previjanjem, podiranjem kupčka, saj se mu bo
to v naslednjih letih otrokovega življenja obrestovalo. Kot sem zapisal v
drugem prispevku
imajo otroci, s katerimi so se očetje veliko družili v
povprečju višji inteligenčni kvocient od vrstnikov, ki te sreče niso imeli.
Imajo tudi bolj razvit smisel za humor in višjo stopnjo samozavesti.
Raziskava iz leta 2004, ki so jo po naročilu Urada za enake možnosti,
naredili na Fakulteti za družbene vede, je pokazala, da slovenski očetje
povezujejo aktivno očetovstvo s prijetnimi opravili, kot je nega in igra z
otroci, veliko manj pa so moški vključeni v ostalo družinsko (še posebej
gospodinjsko) delo. Raziskava je pokazala, da se tistim očetom, ki se zdi
popolnoma samoumevno, da partnerja enakovredno prispevata k finančnemu
blagostanju družine, to ne zdi samoumevno pri razdelitvi del v družini. Medtem,
ko so se ženske participirale in prevzele tudi finančno breme družine, moški le
počasi prevzemajo dela, ki so sicer tipizirane za ženske. Minili so časi, ko je
bila vzgoja in nega otrok samo materino delo. Delitev dela se je spremenila in
porazdelila ter postala precej odvisna od dobre medsebojne komunikacije. Veliko
je na razmereja v družini vplivala tudi sodobna družba, zahtevni pogoji dela,
dolgi delovniki in daljša delovna odsotnost od doma. Službeni urniki že dolgo
niso tako redni in ustaljeni kot so bili. Tudi države se v zadnjem času
zavedajo spremenjenih okoliščin in skušajo očetu zagotoviti mesto v vzgoji in
negi otroka skozi različne odločitve na tem področju, kot je recimo podaljšanje
očetovskega dopusta. Moški mora biti enakovreden starš, ki svojega otroka
pozna. Spozna ga pa samo skozi participacijo v negi in vzgoji. Več časa preživi
s svojim otrokom, bolj ga pozna in lažje ga vodi, vzgaja in skrbi zanj. Razlika
med spoloma še vedno obstaja. Mati in oče se morata nujno dopolnjevati in
vzpostaviti komplementarnost, znotraj katere bosta oba enako prisotna. Vendar
pa se morata prisotnost moškega in prisotnost ženske razlikovati. Odnos, ki ga
ima oče s svojim otrokom, se prepleta s številnimi dejanji, zahtevami in
telesnim stikom iz odnosa z njegovim očetom. Otrokovo rojstvo obudi v življenje
ostanek mreže, stkane iz živih odnosov. Mladi oče se spet spominja sebe, kot
majhnega otroka ob svojem očetu in zrcali vse svoje izkušnje v svoj odnos z
otrokom. Otrokovo rojstvo napotuje očeta v prihodnost in v preteklost, k
ostankom preteklosti, ki so prepleteni z otrokovo prihodnostjo. Heraklit je
rekel: „ko moški postane oče, postane sam
sebi sin.”
Vir: Jacques Arenes; Je oče še del družine?, www.tolovaj.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar