nedelja, 3. februar 2013

Kaj je pravljica?

Zmaj

Najbolje bistvo pravljice povzemata brata Grimm.

Skupno vsem pravljicam je slikovito predstavljanje nadčutnega. Nikoli niso le slikovita igra domišljije, brez vsebine. V njih je vedno veliko več, kot lahko vidimo, razumemo. Saj veste, pravljica bo vedno ostala otrok, ki sam čuva svojo skrivnost, in prišepnila vam jo bom le, če boste tudi sami postali otrok. Zamislimo si, da pravljice žive znotraj nas. Kje v nas so pravljične osebe. Kdo v nas je zlati fant, ki nam govori, kaj moramo in česa ne smemo storiti?

Pustimo, da vprašanje odzvanja tako, kakor odmev v gorah išče svojo razrešitev. Ali pozabljamo, da vedeti, dojeti pomeni več kot le zgolj razumeti, da otroci vedo, čeprav ne razumejo? Nam je jasno, da je treba umetnino gledati in dojemati kot celoto in je ne secirati, obglavljati in enostransko opazovati? Pustimo ji, da se otroku razkriva sama. Ne moralizirajmo, pravljica zna to veliko bolje. So otroci edini, ki jo še neposredno dojamejo?

Ko otroci pravljico poslušajo znova in znova jo oživljajo v sebi in  gradijo moralno oporo s katero bodo zapustili otroštvo in odšli v svet. Ali veste, kako zdravilne so lahko pravljice za nemirne in nasilne otroke, ki iščejo globoko v sebi nekaj, kar bi jih odvrnilo od napačnega ravnanja. Mi pa jih moramo imeti resnično radi in videti v njih odsev zlate duše.

V dobri pravljici je vedno ravnotežje. Tu so veseli in žalostni trenutki, nekatere osebe so boljše, nekatere slabše. Če pripovedujemo pravljico po delih, moramo znotraj teh delov poiskati ravnotežje. Grozljivi prizori so v pravljicah opisani stvarno in kratko, brez podrobnih opisov. Najti moramo stil pripovedovanja, s katerim pravljica najbolje govori. Nikakor ne smemo spreminjati poteka zgodbe ali jo omiliti. Tako se v otroku notranja zgodba lahko podre. Dobre pravljice prikazujejo ljubezen preprosto, enostavno, tenkočutno in ne sentimentalno, kot pogosto zasledimo v umetnih pravljicah. Glas lahko utišamo. Naj predahi, ki nastanejo sami od sebe, pustijo, da duša zadiha. Domišljiji pa lahko nadenemo krila v humorističnih prizorih, kjer lahko dodajamo po mili volji. Doseči moramo, da se otroci od srca nasmejijo.

Odrasli se učimo dojeti pravljice s pripovedovanjem, poslušanjem in slikanjem. Vedeti moramo, da imamo mi drugačno pot do istega cilja. To ni nič čudnega, saj se podajamo na pot iz povsem drugega sveta, iz sveta odraslih. Ker pa bo pravljica vedno ostala otrok, jo bomo našli v otroškem svetu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...