Otroci in razvoj jezika

Po Mariji Montessori jezik resnično nagovarja otroka. To čudovito bitje se pri štirih mesecih zave, da skrivnostna glasba, ki ga obdaja in se ga tako globoko dotika, prihaja iz ust človeka. Lahko opazimo, kako pazljivo dojenček opazuje ustnice človeka in poskuša posnemati njihovo gibanje. V starosti šestih mesecev že proizvaja prve zloge, govori „pa pa ma ma”, izgovori papa in mama. Otrok že postaja oseba, ki uporablja govorni mehanizem po svoji volji. Že pri desetih mesecih otrok ugotovi, da glasba, ki prihaja iz človeških ust ima nek pomen. Začenja razumevati, da jih izgovarjamo namenoma. Ko je otrok star eno leto, izgovori svojo prvo namerno besedo. Sicer še kar naprej čebelja, vendar to čebljanje počasi dobiva namen, kar je dokaz intelegence, ki se zaveda sama sebe. Otrok se vedno bolj zaveda, da se jezik nanaša in vpliva na njegovo okolico in otrokova zavestna želja, da bi ga obvladal se že poveča. V tem obdobju ima otrokov um veliko zamisli, ki bi jih rad posredoval okolice, pa jih zaradi pomanjkanja jezika ne more. Tukaj nastopijo prva razočaranja. Jezik se razvije spontano, kot naravna stvaritev. Njegov razvoj sledi ustaljenim zakonim, ki so enaki za vse otroke sveta. Različni otroci v določenem obdobju dosežejo enako stopnjo znanja jezika, ne glede na to ali je jezik preprost ali zapleten. Vsi otroci gredo skozi obdobje, ko najprej izgovarjajo zloge, potem cele besede in končno obvladajo vsa sintaktična in slovnična pravila. Vsi otroci znajo ločevati med moškim in ženskim spolom, uporabljajo ednino in množino, različne čase in naklone, predpone in obrazila. Čeprav je jezik zapleten in ima veliko izjem, se ga otrok, ki ga vsrkava, nauči kot celoto. Jezik se prenaša iz roda v rod. Vsi jeziki se lahko vsrkavajo z enako lahkoto in ne glede na to kako zapleteni so. Nobenemu otroku se ni težko naučiti maternega jezika, ker s svojim mehanizmom osvoji jezik kot celoto. Otrok, ki bi se rad izražal nujno potebuje učitelja, da bi zanj kar se da natančno oblikoval besede. Tukaj lahko veliko storimo doma. Z otroki se je v tem obdobju potrebno pogovarjati, jih vključevati v pogovor in jim omogočati, da poslušajo in sodelujejo v pogovoru odraslih. Izredno pomembno je, da damo otroku priložnost, da se nauči govoriti natančno in pravilno. Spoznati moramo, da se otrok slovnice nauči popolnoma sam. Torej ni razloga, da z njim ne bi govorili slovnično pravilno ali da mu ne bi pomagali pri oblikovanju glasov. Otrok ima sposobnost, da si jezik izgradi. Včasih je jezen prav zato, ker se trudi, da bi izgovoril pravo besedo, pa mu ne uspeva. Vendar ga niti razočaranje niti to, da ga ne razumemo ne ustavi. Otrok sprva potrebuje eno samo besedo, da bi izrazil misel. Strokovnjaki tem besedam rečejo zlite besede, to so besede, ki jih uporablja otrok posamezno, namesto celih stavkov. Otrok reče „ma-čerja", kar pomeni „mami, hočem večerjo”. Jezik ni edini otrokov dosežek do enega leta. Razvija smisel za red, ki izvira iz pristne otrokove potrebe. Ko preživlja dobo aktivne izgradnje svoje duševnosti, otrok pogosto čuti globok impulz, da bi vnesel red v tisto, kar je – glede na njegovo logiko nered. Če znamo razumeti njegov jezik, mu bomo pomagali, ga rešili tesnobe in pomirili njegov um. Po starosti dveh let in pol, ko se končuje pomembno obdobje človekove izgradnje, se začenja novo obdobje v organizaciji jezika, to obdobje traja do petega, šestega leta. V njem se otrok nauči veliko besed in izpili tvorbo stavkov. Čeprav so zunanje okoliščine pomembne, se otrokov jezik v tem obdobju zmeraj obogati. Belgijski psihologi so ugotovili, da ima otrok pri dveh letih in pol besedni zaklad dvestotih do tristotih besed, pri šestih pa jih pozna že na tisoče. Vse to se zgodi brez učitelja, kot spontana otrokova pridobitev. Tukaj imamo otroka, ki že zna dobro govoriti, ki pozna in uporablja pravila maternega jezika in ne more opisati nezavednega dela, ki mu je vse to omogočilo. Kljub vsemu pa ostaja on, človek, tisti, ki je ustvaril govor. Otrok naredi vse mogoče. Na njegovem delu sloni civilizacija, zato mu moramo nuditi pomoč, ki jo potrebuje. Otroku moramo biti na uslugo, tako, da mu ne bo treba hoditi samemu.

Vir: Srkajoči um; Maria Montessori