Theodore Hesburgh (Besedni zaklad)

Družinsko branje (nadaljevanje)

Pri družinskem branju gre za uvajanje nekaterih vzorcev življenja s knjigo, za ohranjanje skupnega druženja staršev in otrok ob knjigi, ki mora biti povezovalno in hkrati kvalitetno zapolni otrokov prosti čas.

Veliko družin pred vstopom otroka v šolo pogosto bere predvsem pred spanjem (branje pravljic), to navado pa velikokrat kasneje opustijo. Starši in otroci skozi bralni čas, ki ga preživijo skupaj gradijo odnos do knjige in ljubezen do branja. Starši bi moral z družinskim branjem nadaljevati vsaj še vse prvo triletje. Otrok bo pravljice lahko bral sam, ko bo pri branju tako spreten, da bo njegova želja po sprehodu v pravljičnem svetu večja od želje, da bi se izognil razvozlavanju črk, to se pri otrocih dogaja postopoma.

Kako pomembno je danes otroka povezati s knjigo ob vsej tehnologiji, računalnikih, tablicah in velikih ekranih, ki ga tako pritegnejo, da čas izgubi vse dimenzije in se lahko ta dejavnost vleče v nedogled. Danes je malo dejavnosti, ki bi otroka pritegnile s tako intenzivnostjo, kot to počnejo tehnološke naprave. Vendar je otrok pri gledanju risank in televizije zelo pasiven, njegovi možgani obdelajo malo informacij in domišljija dela le v omejenem obsegu. Povsem drugače je s pravljicami, kjer so otrokovi možgani osrednji ustvarjalec pravljičnega dogajanja. Ob branju se v otrokovi domišljiji gradijo opisani pravljični prostori in osebe. Otrok sam ustvarja svojo pravljico, jo kot tako lahko obnovi in si jo za dlje časa zapomni. To pa je čar knjige, ki ga drugi mediji ne premorejo v tem obsegu. Knjiga bo otroku zmeraj ponudila možnost ustvarjalnega mišljenja in doživljanja.

Branje pred spanjem

Branje pravljic pred spanjem je najbolj pogosta dejavnost družinskega branja. To je čas, ki ga preživimo s svojim otrokom, čas, ko nam je popolnoma predan in je njegova pozornost povsem prisotna. V tem času se telo umirja in pripravlja na spanje, ponoči pa lahko pravljico tudi podzavestno predela. Otroci pred spanjem radi sprejmejo katerokoli knjigo in ne samo pravljic. Poskusite s pesmicami in ugotovili boste, da bodo vaši otroci po večkratnem branju večje število pesmic znali na pamet.

Branje slikovnih slovarjev

Otrokom je  zelo zanimivo branje posameznih pojmov v slikovnih slovarjih. Množica novih pojmov, ki jih lahko otroku predstavimo samo v slovenskem jeziku ali pa izkoristimo priložnost in jim besede povemo tudi v kakšnem tujem jeziku. Tukaj je velika priložnost, saj ima otrok naravno radovednost in veliko željo po učenju novih pojmov. Čeprav določen pojem v maternem jeziku že pozna, ga bo z enako vnemo sprejel še v tujem jeziku.

Risanje dogodkov in oseb iz pravljic ali slikanic

Risanje je odličen način, da izvemo, kako otrok določeno pravljico interpretira. Čez dan lahko otroka spodbudimo, da nariše kaj iz določene pravljice ali slikanice, ki jo pozna. Tako bo pravljico podoživel in sam ustvaril podobe iz pravljice. To pomeni, da obnavlja vsebino in ustvarja na podlagi domišljijskih predstav.

Branje na deževen dan

Želja je, da bi se otroci ob deževnih dneh večkrat odločili za knjigo, kot za televizijo ali računalnik, tukaj pa lahko največ naredijo starši z dobro motivacijo in ne z omejevanjem gledanja televizije. Otroku moramo pripraviti situacijo, v kateri bo spoznal kako prijetna je lahko izbira knjige. Nove generacije so predvsem »vizualni tipi«, kar pomeni, da bodo posegli po slikanici ali pravljici z veliko ilustracijami. Danes je veliko čudovitih in bogatih slikanic ter ilustracij. Tukaj pa lahko izkoristimo tudi priložnost, da jim preberemo kakšno pravljico iz debele knjige brez slikanic, kjer bodo samo ustvarjali svoje vtise. S tem otrok pride do spoznanja, kako praktično je, če zna dobro brati, saj lahko tako pride do svetov, do katerih drugače ne bi mogel. Po drugi strani pa spozna, da do vseh pravljic ne prideš zlahka s pomočjo slik, nekatere so še posebej skrite in jih je potrebno odkriti v debelih pravljičnih knjigah.

Bistvo družinskega branja ni samo v branju in poslušanju, temveč tudi v pogovoru z otrokom ob zgodbi, dogajanju, posameznih pojmih, osebah, razlagi neznanih besed in njihovem povezovanju s poznanimi besedami, opisovanju ilustracij, spodbujanju spontanega pripovedovanja. Nekatere pravljice otroci ponotranjijo in jih želijo poslušati ali brati znova in znova. Najpomembnejši del družinskega branja pa je vsekakor v bogastvu trenutkov, ki jih preživimo s svojim otrokom, ko ima našo popolno pozornost in nam je povsem predan, tega pa ne more nadomestiti noben računalnik ali televizija.

Še nekaj dejavnosti, ki jih lahko izvajamo doma:

- otroku pojmo pesmice, uspavanke, se igrajmo bibarije, pripovedujmo izštevanke in uganke

- z otrokom listajmo slikanice, glejmo ilustracije, opisujmo in pripovedujmo

- pred spanjem otroku preberimo zgodbico ali pravljico, saj se tako otrok umiri, prepoznava našo barvo in ton glasu ob pripovedovanju ter globlje začuti vsebino - za otroka si skušajmo vsak dan vzeti nekaj minut in prelistati oziroma prebrati vsaj eno slikanico, pravljico ali zgodbico

- aktivno sodelujmo v dejavnostih vrtca ali šole, ki spodbujajo otrokovo govorno komunikacijo (Bralna značka, Potujoči nahrbtnik, Švigazajček ipd.)

- z otrokom se včlanimo v javno knjižnico, mu razložimo, kaj je knjižnica in kaj v njej počnemo

- skupaj z otrokom skušajmo obiskati knjižnico vsaj enkrat na mesec

- v knjižnici z otrokom izbirajmo kakovostne otroške knjige (o izboru se lahko posvetujemo s knjižničarko), ki so mu všeč ter mu predlagajmo, kaj bi ga še zanimalo

- otroku samoiniciativno poleg slikanic ponujajmo različne vire informacij, npr. kuharske knjige, atlase, enciklopedije ipd. - otroka lahko spodbudimo, da po prebrani zgodbici kaj nariše iz zgodbice ali oblikuje glavnega junaka iz plastelina (vendar naj ne postane to obveznost)

- spodbujamo otroka, da nam za spremembo on pripoveduje pravljico, jo obnovi ali si jo izmisli ob slikah.

Preberite še prispevek družinsko branje, ki je uvod v ta zapis.

Albert Einstein (Besedni zaklad)

10 zapovedi za zdravo spanje otrok

Spanje je izredno pomemben del našega življenja, saj si v njem odpočijemo in naberemo novih moči za izzive naslednjega dne. Pomanjkanje spanja pomembno vpliva na spoznavne funkcije (npr. pozornost, koncentracijo, spomin) ter čustveno in telesno zdravje. Otroka je potrebno že zgodaj navajati na stalno uro večernega uspavanja in jutranjega prebujanja. Otroku je treba urediti ritual pred spanjem, ki bo za otroka pomenil nek prijeten dogodek in mu naznanjal pot k spanju. Poskrbeti moramo, da bo otrok spal v ustreznem spalnem okolju s primerno temperaturo, vlago in osvetljenostjo, brez hrupa. Postelja naj ne bo prostor za igro in hranjenje, ampak naj bo namenjena izključno spanju.

1. Poskrbite, da vaš otrok dovolj spi - določite njegovi starosti primerno uro, ob kateri bo hodil spat (zaželeno pred 21.00) in ob kateri se bo zjutraj zbujal.
2. Vzdržujte stalen čas večernega uspavanja in jutranjega prebujanja tako ob delavnikih kot ob koncu tedna.
3. Otroka navadite na ritual pred spanjem. Spi naj v udobnih oblačilih in z vpojno nočno plenico.
4. Spodbujajte otroka k samostojnemu uspavanju brez vaše pomoči.
5. Izogibajte se močni luči pred spanjem in ponoči, zjutraj pa otroka izpostavite dnevni svetlobi.
6. Iz otrokove spalnice odstranite vse elektronske naprave, vključno s televizorjem, računalnikom in mobilnim telefonom, in omejite čas njihove uporabe zvečer pred spanjem.
7. Vzdržujte redno uro ustaljenih dnevnih opravil in rednih dnevnih obrokov.
8. Otrokov dnevni počitek naj bo prilagojen njegovi starosti.
9. Otrok naj bo podnevi čim bolj telesno aktiven in naj dovolj časa preživi na prostem.
10. Iz otrokove prehrane izločite hrano in pijačo, ki vsebujeta kofein, kot so različni sokovi, gazirane pijače, kava in čaji.

Priporočljiva količina spanja

• 3-12 mesecev 14-15 ur
• 1-3 leta 12-14 ur
• 3-5 let 11-13 ur
• 6-12 let 10-11 ur
• 12-18 let 8,5 do 9,5 ur

Vir: http://www.ivz.si

20 zanimivih dejstev o dojenčkih

Od trenutka, ko se je vaš otrok rodil je zmožen zanimivih stvari. Tukaj je naštetih nekaj zanimivih dejstev o dojenčkih.

1. Vaš dojenček je prišel na svet z odlično razvitim sluhom. Že deset minut po rojstvu lahko ugotovi od kod prihaja posamezen zvok.

2. Vaš otrok je rojen za smejanje. Znano je, da je nasmeh otroku prirejen, saj se smejijo tudi otroci, ki so slepi.

3. V trenutku rojstva dojenčkovo srce bije z 180 udarci na minuto, že v nekaj urah hitrost pade na 140 udarcev. V prvem letu starosti je 115 udarcev na minuto, povprečni pulz odraslega človeka pa je  med 70 in 80 udarcev na minuto.

4. Dojenčkov voh je dosti boljši kot vaš in ga bo uporabil, da vas spozna v prvih tednih življenja. Pri tem mu pomagate tako, da se izogibate močnim parfumom, deodorantom in pralnim praškom ter se zavedate, da so nekateri vonji za njega preintenzivni.

5. V devetih mesecih med spočetjem in rojstvom se dojenčkova teža poveča za 3000 milijonov krat. 

6. Če predvidevamo, da bi otrok rasel vso življenje tako kot v prvem letu starosti, bi v odrasli dobi dosegel višino Nelsonovega spomenika. (51.6 m).

7. Novorojenček najraje od vsega posluša človeški glas, zaradi tega med odraščanjem posnema glasove ljudi in ne okolice npr. zvonjenja telefona.

8. Vaš novorojenček ne bo zajokal vsaj tri tedne in včasih celo do petih ali šestih mesecev starosti. Solze vsebujejo stresne hormone in je jok le pomoč, da se pomirijo.

9. Vaš dojenček lahko začuti vaša občutja in počutje že v maternici. Znanstveniki so prosili nosečnice, da poslušajo različne tipe glasbe in merili premikanje dojenčkov v maternici. Večina dojenčkov je ob glasbi postala bolj aktivna, še posebej, če je mati poslušala glasbo, ki ji je bila všeč. Zanimivo je, da dojenčki niso slišali glasbe ampak so reagirali na materine čustvene odzive na glasbo.

10. Dotik je eden izmen najbolj razvitih čutil ob rojstvu otroka. Občutek dotika se pri dojenčki razvija od glave do nog, zato je najprej občutljiv pri ustih, to je tudi razlog da dojenčki vse najprej nesejo v usta.

11. Otroški jok je bil ustvarjen za to, da vas naredi pozorne. Znanstveniki so ugotovili, da so matere zmožne slišati jok njihovega otroka v množici drugih otrok že tri dni po rojstvu otroka.

12. V prvem letu se bodo dojenčkovi možgani razvili do polovice končne velikosti.

13. Dojenček ne zazna slanega do starosti 4 mesecev, ta zakasnitev je povezana z razvojem ledvic.

14. Novorojenčki bodo raje obrnili glavo v desno, kot v levo.

15. Notranje uho se pri dojenčku popolnoma razvije že pred rojstvom. Svojo končno velikost doseže v polovici nosečnosti.

 16. Dojenček ima okoli 10.000 brbončic, ki pa niso samo na jeziku ampak tudi v ustih.

17. Odrasli imajo 206 kosti, dojenček jih ima 300. Kosti se spajajo med odraščanjem in tako imamo v odrasli dobi manjše število kosti.

18. Novorojenček lula približno vsakih 20 minut, pri šestih mesecih pa vsako uro.

19. Vsake tri sekunde se na svetu rodi nov otrok.

20. Dojenček ob rojstvu nima pogačic, te se popolnoma razvijejo do 6 meseca starosti.

Vir:

http://www.bounty.com/baby/care/21-fascinating-facts-about-your-baby

http://facts.randomhistory.com/baby-facts.html

Refleksi novorojenčka

Refleks	Opis
Sesalni refleks	Kadar dojenček začuti dražljaj na ustih, začne sesati
Iskalni refleks	Kadar se s prstom dotaknemo lica ali roba ust, dojenček obrne glavo, odpre usta in začne sesati
Prijemalni (Darwinov) refleks	Kadar se dotaknemo njegove dlani, dojenček močno stisne pest
Hodilni refleks	Kadar dojenčka držimo pokonci, začne premikati noge v obliki hoje
Objemalni ( Morov) refleks	Kadar dojenček sliši glasen zvok, ali izgubi podporo glave, z rokami maha in začne iskati objem.
Tonični vratni refleks	Kadar dojenčka poležemo, obrne glavo na eno stran, iztegne zgornjo in spodnjo okončino na isti strani ter skrči okončini na drugi strani
Refleks Babinskega	Kadar  se rahlo dotaknemo zgornjega roba podplata, dojenček razpre prste na stopalih in stopala obrne navzgor
Babkinov refleks	Kadar se dotaknemo obeh dlani hkrati, dojenček odpre usta, zapre oči, pokrči vrat in nagne glavo naprej
Plavalni refleks	Če dojenčka, obrnjenega na trebuh, položimo v vodo, bo izvedel koordinirane plavalne gibe

Lawrence E. Shapiro (Besedni zaklad)

Otroci in spoštovanje medsebojnih razlik

Živimo v času in prostoru, kjer razmere terjajo hiter tempo življenja, globalno povezanost in dnevno preseganje meja. Naši otroci živijo v odprti družbi, kjer ima medsebojna povezanost, spoštovanje medosebnih razlik in sodelovanje velik vpliv na njihov razvoj in uspeh v življenju.

Z vstopom v EU smo sprejeli medse večjo družino narodov, ki so si zelo različni, a hkrati delujejo in nastopajo kot celota na globalnem trgu. Tako bodo naši otroci delili svet z ljudmi različnih prepričanj, barv in navad. Prijaznost, upoštevanje in strpnost do razlik med posamezniki znotraj družine jih bodo pripravili na to, da bodo spoštovali potrebe in pravice drugih. Starši upamo, da bodo med zorenjem prepoznali človečnost v vsakem človeku, ki ga bodo spoznali. Klub medsebojnim razlikam imamo ljudje enake sanje in želje. Naučiti jih moramo, da bodo spoštovali druge  zaradi njihove osebne vrednosti in dostojanstva in bodo posledično tudi sami deležni enakega spoštovanja.

Ustvariti moramo okolje, kjer sta prijaznost in dejavno zanimanje del vsakodnevnega življenja, jih navajati k spoštovanju in strpnosti do drugih. Poudariti moramo medsebojno spoštovanje in sodelovanje s svojimi vrstniki, hkrati pa jim moramo omogočiti razvoj vseh njihovih darov, ustvarjalnosti in pozitivne samopodobe. Otroci bodo črpali iz te notranje izkušnje in iz navad ter odnosa staršev in to projecirali v svoje okolje. Sami lahko pomagamo otroku izgraditi spoštovanje do drugih samo, če to vrednoto gojimo sami, če spoštujemo sebe, svoje otroke in slehernega človeka. Starši moramo jasno postaviti meje tam, kjer otroci posegajo v dostojanstvo drugih ljudi.

Strpnost je v današnjih časih temelj vsake demokratične družbe in nadvse zaželjena vrednota njenih članov, hkrati pa je tudi zelo ogrožena, saj smo priča vse večji manifestaciji nestrpnosti v taki ali drugačni obliki. Človekove pravice so temelj vsake družbe in so kot takšne neodtuljive. Tako kot imamo pravice, tako smo jih dolžni pri drugem tudi spoštovati. Večji poudarek moramo dati učenju človekovih pravic, saj le-to prispeva k razumevanju različnih zaznavanj, prepričanj, odnosov in vrednot moderne večkulturne družbe. Posameznikom pomaga, da to raznolikost uporabijo v pozitivne namene. Za razumevanje pravice do drugačnosti moramo biti ljudje zelo strpni, hkrati pa moramo razumeti, da ta pojem pomeni, da imamo ljudje različne kvalitete, značilnosti, vrednote in prepričanja. Toleranca do drugačnosti, se prične z dopuščanjem drugačnosti in učenjem od drugačnih. Netoleranca do drugačnosti pa se kaže v mnogih oblikah kot so: rasizem, seksizem, homofobija itd. Vedeti pa moramo, da je toleranca priučena socialna veščina, ki je lahko različno razvita.

Človek, ki je toleranten do soljudi, sprejema drugačnost in je sposoben dojemati različnost. Potrudimo se, da bodo naši otroci sledili temu vzgledu.

Kornei Chukovsky (Besedni zaklad)

Pet razvojnih stopenj pismenosti

1. in 2. stopnja – Koncept o tisku; Grafično zavedanje

Otroci na tej stopnji:

·       prepoznajo smer branja (L-D), ločijo sliko od tiska,

·        poimenujejo slike, prepoznajo nekaj oz. večino napisov v okolju,

·        pri pisanju ponavljajo znake in večinoma prepoznajo svoje ime,

·        ponavljajo krajše rime, izštevanke,

·        se znajo podpisati, v besedah prepoznajo črke svojega imena,

·        pri pisanju uporabljajo princip ponavljanja

3. stopnja – Fonološko zavedanje

Otroci na tej stopnji:

·        ob slikah pripovedujejo zgodbo,

·        prepoznajo vse črke svojega imena in jih znajo povezati z glasovi,

·        poimenujejo enake začetke, rime, prve glasove, zloge združijo v besedo,

·      ločijo daljše – krajše besede, pri pisanju si pomagajo z domiselnim črkovanjem (skeletni zapis)

4. stopnja – Zveza glas - črka

Otroci na tej stopnji:

·        pripovedujejo vsebino knjige,

·        pravilno poimenujejo večino velikih tiskanih črk in jih pišejo po nareku,

·        besede razčlenijo na zloge, prepoznajo tudi nekontekstualni tisk,

·        po samonareku napišejo nekaj besed (pravopisne napake)

5. stopnja – Analitično branje in pisanje

Otroci na tej stopnji:

·        daljšo zgodbo samostojno obnovijo,

·        poimenujejo vse črke abecede in jih povežejo z glasovi,

·        besede razčlenijo na zloge, glasove,

·        napišejo krajše besede (fonološke napake)

·        analitično preberejo krajše besede (tudi neznane)

Več o opismenjevanju si lakho preberete v prispevku Otroci in opismenjevanje.

Vir: M. Grginič: Kako do pismenosti v prvem razredu

Margaret Lowenfeld (Besedni zaklad)

Otroci in ustna higiena

Prvi mlečni zob zraste otroku nekaj mesecev po rojstvu in tako prinese v družino veliko veselja, hkrati pa dodatno obveznost in skrb. Zdravi zobje otroku omogočajo temeljito grizenje in žvečenje hrane ter pravilen razvoj in obliko čeljusti. Nujni so za dobro prebavo in pravilno izgovorjavo, otroku pa so v okras in ponos.

Zobna gniloba najpogosteje prizadane otroke mlajše od šest let. Pravilna, redna in temeljita ustna higiena ter uravnotežena prehrana, s katerima naj bi pričeli kar najbolj zgodaj, sta temeljna pogoja zobnega zdravja.

Zobe pričnemo negovati takoj, ko otroku zraste prvi mlečni zob. Do šestega leta starosti otroku zobe umivajo starši. Otrok si sicer zobe lahko umiva sam, vendar za vzdrževanje natančne ustne higiene še ni dovolj spreten. Otrok začne uporabljati zobno pasto po četrtem letu starosti.  Kasneje (vsaj do desetega leta starosti) pa starši otrokovo ustno higieno nadzorujejo in dopolnjujejo.

Otroku zobe čistimo zobno ščetko za otroke, nikoli s ščetko za odrasle, saj je ta za majhna otroška usta prevelika. Otroška zobna ščetka mora biti zaobljena, s kratkimi, mehkimi in ozkimi ščetinami, da ni preširoka za majhna usta. Elektronske zobne ščetke za majhne otroke niso primerne. Da bo otroku ustna nega v veselje, ga je potrebno vzpodbujati, zobna pasta naj bo prijetnega okusa in ne sme peči, tudi ščetka je lahko izvirna, pomembna je učinkovitost. otrok naj ima pred sabo ogledalo, da se lahko med umivanjem zob gleda. Navade, ki sij jih otrok pridobi v predšolski dobi ga bodo spremljale celo življenje.

Po vsakem umivanju zob je potrebno ščetko temeljito umiti in postaviti v lonček, stojalo ali omarico z ročajem navzdol. Vse ščetke morajo biti v zračnem prostoru, da se lahko hitro in dobro posušijo. Le dobro splaknjena ščetka (to je brez ostankov hrane in zobne paste), ki se hitro posuši, je zagotovilo, da se na njej ne bodo razmnoževali mikroorganizmi. Tako negovana ščetka ne bo ogrožala zdravja ali vzbujala odpora, njena življenjska doba pa bo daljša.

Pri hranjenju in uporabi zobne ščetke pazimo, da se ščetke med seboj ne dotikajo ali da si jih otroci med seboj ne zamenjujejo. Izredno pomembna je tudi redna menjava zobne ščetke, ki pripomore k ohranjanju stalno visokega nivoja ustne nege. Raziskabe kažejo, da lahko nova zobna ščetka odstrani do 30 % več zobnih oblog kot tri mesece stara zobna ščetka. Zato se priporoča menjavanje zobne ščetke po 4-8 tednih uporabe.

Majhnim otrokom čistimo zobe z gazo, kasneje uporabimo mehko zobno ščetko. Zobe vedno čistimo z gibi zobne ščetke, ki potekajo od dlesni proti zobu (»od rdečega k belemu«). Torej zgornje zobe čistimo s potegi krtačke od zgoraj navzdol, spodnje zobe pa od spodaj navzgor. Po enem mestu vedno potegnemo vsaj 10-krat. Pri tem moramo paziti, da očistimo prav vse zobe iz vseh strani. 

• V predšolskem obdobju naj otroku zobe čistijo starši.
• Otroka kar čimprej navadimo piti iz lončka. Za žejo naj otrok pije vodo ali nesladkan čaj.
• Otrok naj pije mleko brez sladkorja in ostalih dodatkov.
• Otroku slaščic ne ponujamo vsak dan. Postrežemo jihpo glavnem obroku, vendar največ dvakrat tedensko.
• Podaljšano hranjenje po steklenički ali sesanje dude sta razvadi, ki lahko povzročita nepravilen razvoj čeljusti in zob.
• Z uživanjem zdrave hrane in rednim čiščenjem zob lahko otroku prihranimo mnogo težav in bolečin.
• Kmalu po pojavu mlečnih zob je priporočljiv prvi obisk zobozdravnika in preventivnega kabineta. Tam starši in otroci spoznajo načine in pripomočke za izvajanje ustne higiene, saj jim zaposleni svetujejo, jim prikažejo in jih poučijo o pomenu le-te.

Za to, da bo otrok imel lepe in zdrave zobe je odgovornih več oseb. Najpomembnejši so seveda njegovi starši, saj z otrokom preživijo največ časa in so mu največji vzgled. Otroka vseskozi spodbujajo pri umivanju zob, pri uživanju zdrave hrane, prav tako tudi pri obiskih zobozdravnika. Pomembno vlogo imajo vzgojitelji v vrtcih in učitelji v prvih razredih osnovne šole, tukaj pa sta tudi zobozdravnik in medicinska sestra, ki imata pomembno vlogo pri preventivi in zdravljenju bolezni zob.

Vir: zloženka Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor, www.med.over.net

Otroci in opismenjevanje

Opismenjevanje je neprekinjen proces, ki se prične v predšolski dobi v otrokovem okolju in družini. Tak proces je dolgotrajen in poteka preko vseh štirih komunikacijskih dejavnosti : branja, pisanja, govorjenja in poslušanja.

L. Miller  pravi, da otrok najprej čečka, iz čečkanja se razvije risanje in pisanje. Tri ali štiri leta star otrok dela znake podobne črkam, jih niza in kombinira z risbo. Črk v tem obdobju še ne povezuje z glasovi, nekatere črke pa pogosteje ponavlja kot druge. Črke si tudi izmišlja, jim daje pomen, ker zdaj že ve, da se vsebina lahko izrazi s pisanjem. Želi, da mu odrasli povedo, kaj je napisal. Pri petih letih že uporabi prave črke. Besede napiše z eno črko ali zlogom. Otrok sliši glasove in posnema črke, zapisane črke otroku pomenijo celo besedo. Pisanje mu pomaga, saj glas spremeni v črko, tako glas tudi “vidi” in “čuti”. V sedmem letu ali prej nekateri otroci že pišejo, kot slišijo, torej ne pravopisno pravilno. Otroci pišejo večinoma z velikimi tiskanimi črkami ali pa mešajo velike in male tiskane črke. V predšolski dobi otroci pogosto pišejo zrcalne podobe črk in celih besed iz desne proti levi. 

A Brown govori o več principih :

Generativni princip: Otrok ponavlja nekaj črk v velikem številu kombinacij. Ne pozna prave funkcije črk.

Princip simbolnega predstavljanja: Otrok ne pozna povezave med glasovi in črkami, lahko pove, kaj je z nizanjem znakov in črk hotel povedati.

Faza natančnega izražanja odnosa med glasovi in črkami: Otrok v to fazo pride v 6. in 7. letu starosti. Otrok ve, da so črke lahko različne velikosti in oblike. Skoraj vedno je zapis dopolnjen z risbo. Na tej stopnji moramo spodbujati prosto in prostovoljno pisanje. Pomoč mora biti strpna in individualna, izboljševanje pisave pa postopno. Pomembna je informacija, da se branje in pisanje v predšolski dobi tesno povezujeta. Otrokovo predšolsko pisanje je v resnici le delno spontano in samostojno, saj večina otrok potrebuje in tudi ima spodbudo in pomoč staršev, vzgojiteljev in učiteljev. Željo po pisanju pa mora izraziti otrok sam. Seveda pa so si otroci med seboj različni in se navedene dejavnosti ne pojavljajo pri vseh otrocih v enakem vrstnem redu.

Gentry pa je razvoj pisanja opredelil v petih stopnjah, ki si sledijo od začetka pisalnih poskusov pa do stopnje, kjer naj bi otroci že imeli abstraktno znanje o besedah.

Prvo stopnjo je Gentry poimenoval predkomunikativna stopnja. Na tej stopnji otrok uporablja le posamezne znake, črk pa še ne zna povezati z glasovi. Vendar se že zaveda, da simboli imajo pomen in da tvorijo sporočilo.

Druga stopnja je delno fonetična stopnja. Na tej stopnji otrok začenja dojemati  povezavo glas–črka. Otroci ne pišejo celih besed, ampak le nekaj črk ali pa besede kombinirajo s slikami.

Tretjo stopnjo je Gentry poimenoval fonetična stopnja. Otrok zapisuje glasove tako kot jih sliši. Glasov, ki jih ne sliši, ne zapiše, prav tako pa ne upošteva pravil, ki se nanašajo na pravilen zapis.

Četrta stopnja je prehodna stopnja. Na tej stopnji otrok začne upoštevati pravila dogovorjenega zapisovanja besed. Kot zadnja nastopi pravopisna stopnja, kjer otroci že osvojijo nekaj abstraktnega znanja o besedah.

Za uspešen pričetek opismenjevanja so potrebne določene spoznavne, motivacijske in sporazumevalne sposobnosti. Poleg nejezikovnih dejavnikov, med katere sodi razvoj zaznavanja, motorike in nebesednega logičnega mišljenja je pomembna tudi otrokova jezikovna razvitost: bogato besedišče in razvito poslušalsko-govorno sporazumevanje.

Če želimo, da je opismenjevanje uspešno, morajo biti razviti vsi predpogoji za opismenjevanje. To pomeni, da je treba slediti otrokovemu razvoju in razvijati sposobnosti in spretnosti, ki jih otrok v posameznem razvojnem obdobju zmore. Nikakor pa ne smemo preskakovati razvojnih stopenj in otroku vsiljevati dejavnosti, ki jih ne zmore in ob katerih občuti neuspeh.

Maria Montessori (Besedni zaklad)

Frank A. Clark (Besedni zaklad)

O veliki repi

Dedek je posadil repico in zrasla je velika, prekrasna repa. Hotel jo je izruvati, vlekel je in vlekel repo iz zemlje, pa je ni mogel izvleči. Poklical je na pomoč babico. Babica je prijela dedka, dedek je vlekel repo, vlekla sta, vlekla, pa je nista mogla izvleči. Babica je poklicala na pomoč vnučko. Vnučka je prijela babico, babica dedka, dedek repo, vlekli so, vlekli, pa je niso mogli izvleči. Vnučka je poklicala psička. psiček je prijel vnučko, vnučka babico, babica dedka, dedek repo. Vlekli so, vlekli, pa je niso mogli izvleči. Psiček je poklical muco. Muca je prijela psička, psiček vnučko, vnučka babico, babica dedka, dedek repo. Vlekli so vlekli, pa je niso mogli izvleči.

Muca je poklicala na pomoč še miško. Miška je pritekla. Prijela je muco, muca psička, psiček vnučko, vnučka babico, babica dedka, dedek repo, vlekli so vlekli, pa je niso mogli izvleči, oja! Miška je še enkrat potegnila in repa je iz zemlje skočila.

Otroci in prometna varnost

Otroci se dnevno vključujejo v promet. Srečujejo se z prednostmi in nevarnostmi sodobnega prometa. Majhnost otrokom ne omogoča takšnega pregleda na cestišče, kot ga ima odrasli. Otroci dobro slišijo vendar ne morejo natančno razločiti iz katere strani pripelje vozilo, ne znajo dobro presojati hitrosti vozil in oceniti razdalje, ne razlikujejo dobro pojmov levo in desno, hitro jih kaj zmoti in zamoti njihov pogled. Zato je ogrožena njihova varnost. Največ žrtev med otroci pešci je v starosti od štirih do sedmih let, ko še ne zmorejo vseh zahtev sodobnega prometa. Zato so jim potrebni nasveti, pomoč, vodenje in nadzor in vzor odraslih. Ko nas otroci opazujejo in poskušajo posnemati, pridobivajo potrebna znanja in izkušnje, razvijajo sposobnosti in navade. Zato moramo izkoristiti vsako priložnost doma, vsak sprehod, pot v mesto, vsako vožnjo v vozilu.

Otroci se morajo UČITI prometnih pravil

Učenje naj poteka postopoma. Otroku najprej razložimo, kakšno je pravilno vedenje v prometu, nato mu pokažemo pravilno vedenje in mu ga predstavimo postopoma npr. najprej se ustavim, pogledam levo itd. Nato skupaj z njim izvedemo vedenje, otrok sam govori kaj dela in nazadnje tudi sam izvaja aktivnost, mi pa ga pozorno spremljamo in ga opozarjamo na pomanjkljivosti. Tako bodo otroci počasi spoznavali promet in prometna pravila ter se ravnali po njih. Otrok mora svoje ravnanje tudi ubesediti. Glasno mora reči: »Stoj«, »Pogledam na levo«, »Pogledam na desno«.

Z otrokom najprej vadimo na manj prometnih površinah, kasneje pa mu predstavimo tudi bolj zahtevne situacije v prometu. Učenje v prometu mora otroku postati naravni vsakdanji del življenja. Skozi mora uriti pozornost in poznavanje ter izvajanje prometnih pravil. Kadar otroci naredijo napako jih ne smemo oštevati, ampak moramo skupaj z njimi ugotoviti, kaj je bilo narobe in to popraviti. Največ bomo dosegli z doslednostjo pri svojem ravnanju in pri ravnanju naših otrok.

 Otroci morajo biti VIDNI v prometu

Otroka pogosto zaradi njegove majhnosti spregledamo, lahko ga skrije živa meja, parkiran avtomobil ali kak drug predmet ob cesti. Otroci pogosto mislijo, da jih voznik vidi, če oni vidijo avte, ki se približujejo. Zato moramo izbirati svetla oblačila v živih barvah s katerimi dosežemo, da bodo otroci dobro vidni. Pri slabi vidljivosti in v mraku morajo nositi ob žep pripeto kresničko, tako da le-ta prosto niha in odseva svetlobo, če jo osvetijo avtomobilski žarometi. Otrok, naj ima kresničko vedno pri sebi, običajno je pripeta ob desni žep. Še posebej je uporaba odsevnih sredstev pomembna v mesecih, ko je daljša noč in so otroci pogosteje v mraku na cesti.

Hoja po pločniku in cesti

Predšolskega otroka pri hoji po pločniku ali robu ceste vedno držimo za roko. Tako nas ne more nenadoma spustiti in steči na cesto, če ga kaj v trenutku pritegne. Prav tako mu moramo tudi takšno hojo razložiti in povedati njen pomen.

Otroci naj hodijo čim dlje od roba ceste, tako, da je kar najbolj oddaljen od vozil in smo odrasli vedno med njim in vozili. Tako imamo tudi več možnosti, da preprečimo njegov skok na cesto, tudi voznik bo imel več časa da bo opazil otrokovo namero in pravočasno ustavil. Ko otroka učimo, kje naj hodi si pomagamo s črto, ki jo narišemo s kredo po sredi pločnika ali z vrvico, da bolj nazorno pokažemo katera polovica je zanj bolj varna.

Kjer ni pločnikov so pešci, še posebej otroci bolj ogroženi. Z otrokom vedno hodimo ob levem robu ceste, tako, da smo zmeraj med otrokom in cestiščem. Tako vidimo prihajajoče vozilo in se mu lahko pravočasno umaknemo, tudi če voznik vozi nepravilno. Le izjemoma, če je tako res varneje, hodimo ob desnem robu cestišča. Če je rob ceste zelo ozek, hodimo z otrokom drug za drugim, tako, da držimo otroka pred seboj.

Prečkanje ceste

Prečkanje ceste je zahtevna naloga, ki zahteva tudi od odraslega veliko znanja, pozornosti in previdnosti. Nalogo moramo razdeliti na več delov, tako bo otroku lažje razumljiva in enostavnejša. Ti deli so: izbiranje najvarnejšega mesta za prečkanje ceste, ustavljanje pred robom pločnika, opazovanje prometa in pravilno presojanje kdaj je potrebno cesto prečkati, dejanskega prečkanja ceste.

Pred prečkanjem ceste se vedno ustavimo korak od roba pločnika ali vozišča!

Poiščemo najvarnejše mesto za prečkanje ceste, to morajo biti površine, na katerih vozniki lahko pravočasno opazijo otroka in da otroku ne zavirajo pogleda parkirana vozila, ograje, zabojniki, žive meje ipd. otroka navajamo, da se pred prečkanjem vedno ustavi in glasno reče »STOJ«, Tako se bo postopoma navadil, da ne bo nikoli nenadoma stopil na vozišče.

Otroka navajamo, da preden stopi na vozišče še enkrat pogleda ali se mu približujejo vozila. Pogledati mora na levo, na desno in še enkrat na levo, saj vozilom, ki prihajajo z leve, najprej križa pot. Da bi dobro videli morajo levo in desno obračati tudi glavo. Pozorni smo da otroci to izvajajo dosledno in da res opazujejo in glasno izgovarjajo levo, desno, levo. V tej začetni fazi otroci veliko pozornosti namenijo izvajanju prečkanja in manj pozornosti, na to moramo biti pazljivi. Posebno moramo biti pozorno na poznavanje izrazov levo desno in koordinacijo. Pomembno je tudi, da otrokom povemo naj poslušajo promet, ugotavljajo s katere strani pripelje vozilo. Zvok nam je lahko v veliko pomoč.

Ko smo se pravilno ustavili ob robu ceste ali pločnika in pozorno poslušamo promet, začnemo z najtežjim delom, prečkanjem ceste. Prva prečkanja naj bodo na ozki, neprometni cesti. Otroka navajamo na to, da prečka cesto le, če iz obeh strani ne pripelje avtomobil ali takrat, ko mu voznik jasno pokaže naj prečka cesto.

Kako prečkam cesto?

• Izberem najvarnejše mesto za prečkanje ceste.
• Vozišče moram prečkati na prehodu za pešce, če je ta oddaljen od mene manj kot 100 metrov.
• Vedno se ustavim pred robom pločnika ali cestišča. Korak od roba vozišča ali pločnika.
• Dobro poslušam!  V prometu mi zvok lahko pomaga, da ravnam pravilno, tudi če spregledam vozilo.
• Opazujem promet: pogledam, če se bližajo vozila.
• Hodim po desni strani zebre! Tako se ne zaletavam v pešce, ki so na nasprotni strani in sem bolj oddaljen od vozila, ki prihaja z moje leve strani.

1. USTAVIM SE NA ROBU PLOČNIKA
2. POGLEDAM NA LEVO
3. POGLEDAM NA DESNO
4. ŠE ENKRAT POGLEDAM NA LEVO
5. PREČKAM
6. NA SREDINI CESTE ŠE ENKRAT POGLEDAM NA DESNO

Če se mi z leve ali desne približuje vozilo, moram ponoviti cel postopek!

Pri vseh teh postopkih bomo otroku pomagali, če bomo tudi sami ravnalo enako. Ne pozabite tega tudi takrat, ko se vam najbolj mudi. Za otroka bo tudi zelo vzpodbudno, če nas kdaj tudi on uči in vodi skozi ta postopek. Zelo pomembno je, da se otrok nauči, da prečka cesto z NORMALNIMI KORAKI, ne v teku. Tako ima voznik več možnosti, da pravočasno ustavi.

Prečkanje ceste na semaforiziranem prehodu.

Takšno prečkanje je lažje in varnejše. Počakamo na zeleno luč. Kljub zeleni luči moramo vedno pogledati levo in desno in se prepričati ali so vozniki resnično ustavili. Tudi tukaj je potrebno prečkati z normalno hitrostjo, tudi če se med tem prižge rdeča luč. Če na semaforju utripa zelena luč in smo še na pločniku, je bolje, da počakamo, saj se bo kmalu prižgala rdeča luč. Čas, ki ga imamo za prečkanje ceste zmeraj omogoča, da cesto prečkamo varno. Pri semaforjih, ki so postavljeni le na prehodih za pešce moramo  običajno pritisniti na tipko in počakati na zeleno luč.

 

 

Prečkanje ceste med parkiranimi vozili.

Takšno prečkanje je za otroka zelo nevarno. Če le moremo, naj prečka cesto tako, da ga parkirana vozila ne bodo zakrivala in ga lahko vidi tudi voznik v avtomobilu ter bo imel dober pogled na cesto. Najprej mora pogledati ali v parkiranem vozilu ni voznika, ki namerava odpeljati. Če je naj počaka, da odpelje.

Z roba pločnika ali vozišča, od koder še ne vidimo na cestišče, moramo priti do točke, iz katere je dogajanje na cesti dobro vidno. Najprej pogledamo v vozili med katere nameravamo stopiti in ugotovimo ali sta voznika v avtu. Če ni nikogar stopimo med vozili in se ustavimo korak od zunanjega roba parkiranega vozila in od tu, še vedno med dvema avtomobiloma opazujemo promet in presojamo, kdaj je cesta prosta. Pogledamo na levo in desno, še enkrat levo in če je cesta prosta jo prečkamo. Tudi igračo ali žogo, ki je padla na cestišče poberemo na enak način.

Nevarnosti in napake

V prometu preži veliko nevarnosti, zato je pomembno, da se teh nevarnosti zavedamo in jih z otrokom tudi vadimo. Kljub temu, da otrok že obvlada določeno vedenje, otrok sam v prometu ne sme sodelovati do starosti približno sedmih let, saj še ni sposoben dobro dojeti nevarnosti in ga različni dejavniki lahko hitro zmedejo. Otrok promet doživlja bolj čustveno in ga lahko hitro premami lepa izložba, avto, prestraši tovornjak in preusmeri pozornost na tisto stvar, ki ga pritegne in pozabi na pravila, zato potrebuje našo pomoč.

 

Prometni znaki

Veliko različnih pravil in zahtev je, ki jih mora otrok upoštevati, za nas so nekaj enostavnega in vsakdanjega, otroku pa povzročajo težave, zato jih utrjujte postopoma. Proces učenja traja dlje časa. Posamezna vedenja, ki jih je otrok osvojil moramo čez čas ponoviti in jih preveriti. Otrok pridobiva znanje in izkušnje z določenim vedenjem v novih situacijah. Čas učenja in utrjevanja je odvisen od posameznega otroka, kot od zahtevnosti posamezne prometne situacije. Otrokovo zanimanje lahko spodbujamo tudi z raznimi igrami, slikanicami in prometnimi pobarvankami. Največ pa k usvajanju prometnega znanja prispeva realno učenje v prometu. Starši moramo otroke učiti, spremljati, nadzorovati in preverjati. Naš trud bo zmeraj poplačan z znanjem in varnostjo našega otroka.

Vir: Prvi koraki v svetu prometa - Javna agencija RS za varnost prometa

Ralph Waldo Emerson (Besedni zaklad)

Bill Cosby (Besedni zaklad)